V Ljubljani so se na petdnevnem srečanju, ki ga je organiziralo slovensko grboslovno in zastavoslovno društvo Heraldica Slovenica, zbrali predstavniki iz petindvajsetih držav. »Malo nas je, ki se ukvarjamo s preučevanjem zastav, a skoraj vsaki osebi so zastave pomembne, zato so za nas zanimive. Kogar koli bom ogovoril na ulici, mi bo najbrž povedal nekaj o slovenski zastavi,« začne Ted Kaye iz Severnoameriškega zastavoslovnega združenja in avtoriteta na področju ameriškega zastavoslovja.
Da zastave niso le plapolajoče tkanine v barvah in simbolih, ampak so rezultat človeških odnosov in dejanj, poudari njegov kolega Bruce Berry, ki je pomagal snovati zastavo Južne Afrike, od koder tudi prihaja. »Vsaka zastava pripoveduje zgodbo. Razumeti moramo, kaj ta zgodba je in kaj ljudem pomeni. Nekatere zastave so med seboj povezane, nekatere so si zelo podobne, pri čemer je bistveno, kako med njimi potegniti ločnico, da jih ne zamenjujemo, kar ni vedno enostavno.« Takšen primer sta zastavi Romunije in Čada, ki sta praktično enaki, le da se razlikujeta v odtenkih barv. »A za vse to obstajajo razlogi, ki se skrivajo v zgodovini nastajanja zastav. In to mi raziskujemo,« pojasni Berry iz južnoafriškega zastavoslovnega združenja.
Država, ki je v prejšnjem stoletju največkrat spreminjala svojo zastavo, in sicer kar devetnajstkrat, je Afganistan. Sprememba zastave na nacionalni ravni je zapletena, večkrat povezana s spremembo ustave, in ko se zgodi, pomeni, da se je v tej državi pojavila dovolj velika razpoka v družbi, ki naznanja čas ključnih sprememb. »To se dogaja predvsem takrat, ko je zastava simbol oblasti in ne ljudstva,« pravi Ted Kaye. Zadnje zvezne države v ZDA, ki so ubrale isto pot, so Georgia, Misisipi in Massachusetts. Prvi dve sta bili problematični, ker sta imeli konfederacijske simbole suženjstva, zato so zastavi spremenili, medtem ko je Massachusetts zaradi zastave, ponižujoče do Indijancev, še v fazi spremembe.
Ko je moral slovenski odpravnik poslov Boštjan Lesjak v Kijevu sneti našo zastavo zaradi podobnosti z rusko, so se tudi pri nas za kratek čas začela porajati podobna vprašanja, ki pa so potihnila.
Slovenija ali Slovaška?
»Glavni namen zastave je, da jo lahko prepoznamo, ko jo vidimo z razdalje, da razumemo, kaj je na njej upodobljeno in koga predstavlja,« so besede Teda Kaya, ki ima preprost test, ali njegov stavek drži. Pravi mu test kolesarske dirke. Če vzamemo televizijski prenos dirke Tour de France, vidimo na zaslonu imena najhitrejših kolesarjev in zraven majhne ikone njihovih zastav. »Francoza takoj prepoznaš ali pa Japonca, Italijana, Makedonca, ampak … je tisto Slovenec ali Slovak?«
Slovenska zastava se je rodila v turbulentnih časih, ko so bili na mizi pomembnejši izzivi kot ukvarjanje z državnimi simboli. Kljub temu so se ljudje, ki so sodelovali pri njenem nastanku, dela lotili zelo precizno, pravi Američan. A težava ostaja. Ob zelo podobnem imenu države si s Slovaki delimo zelo podobno zastavo, zato nastajajo preglavice. »Ko visita, težko ločiš eno od druge. Ne pravim, da bi morali eni ali drugi spremeniti zastavo. Državi Fidži sem leta 2015 pomagal ravno pri tem. Svetoval sem jim, naj tudi v novi obdržijo posebno svetlo modro barvo, saj se je izkazala za pomembno. Če bi Slovenija želela spremeniti zastavo, bi morala premisliti, kaj je zanjo najpomembnejše: simbol ali barva. Če bi vam jaz svetoval, bi rekel, ne spreminjajte je popolnoma, ampak jo izboljšajte.«
