Gostilna Pr' Bizjak v Zgornji Beli pri Preddvoru oziroma v neposredni bližini državniško-nogometnega Brda ostaja ena najzanesljivejših gostinskih postojank pri nas. Čeprav so pred leti mnoge presenetili z odprtjem glampinga, gotovo bolj za tuje kot naše goste, smo ob zadnjem obisku dobili občutek, da se od časov, ko smo bolj redno zahajali k njim, ni veliko spremenilo. Še vedno gojijo tradicionalno domačo slovensko kuho, ki jo popestrijo z nekaterimi svojimi zimzelenimi recepti in za to ne računajo veliko, večinoma kar za kakšno polovico manj kot v Stari Ljubljani, Portorožu ali na Bledu.
Ko govorimo o starih dobrih in malce pozabljenih gostilnah, moramo dodati, da je naše omizje bližje okusom, ki jih ponujajo pri Bizjaku, kot tistim, ki jih z zapovedanimi štruklji diktira Ančka v Šenčurju. Tudi vinska karta, ki so jo prinesli na mizo, je med boljšimi v kategoriji domačih gostiln, ki pogosto ne blestijo na vinskem področju. V začetku so tako ob pozdravu s piščančjo pašteto s prahom bučnega olja lahko ponudili kar nekaj penin (zlato in srebrno radgonsko, penečo rebulo Kleti Brda, dar sonca …), tudi suho osnovno bjano za 47 evrov.
Bizjak je ena tistih gostiln, ki se gosta loti z različnimi vrstami kruha. Tokrat so bili na svojem mestu izredno zanimiv bučni z bučnimi semeni, pa polbeli in mehak beli kruh. Njihova naloga je bila že na samem začetku povsem razumljiva. Podprli so »holcarsko malico« (devet evrov), enega zanimivejših hišnih izumov v obliki fižolove solate z veliko čebule in pršutom. Menda je bila osnovna ideja hladna enolončnica z ostanki mesa ali z manj prestižnimi mesninami, pa se je na koncu izkazalo, da gre k fižolu zelo dobro ravno pršut.
Evro več boste odšteli, če si boste naročili izbor hladnih mesnin in sirov, kjer med drugim sodeluje tudi gosji karpačo. Pravzaprav smo na tak način pokusili večino hladnih predjedi, je pa treba še enkrat reči, da v bolj turističnih krajih za 12 evrov gotovo ne boste dobili gosjega karpača z granatnim jabolkom in črno redkvijo.
Na svojem mestu so štiri juhe, tudi krepka gobova in goveja, ki jo je zagotovo treba pokusiti s še eno od hišnih posebnosti – jetrnimi cmoki. Mimogrede, solidne, vroče juhe, ki jih strežejo v velikih steklenih skodelah ali kar kozarcih, so po štiri ali pet evrov, kar je za vsega vajene goste iz Ljubljane vabljiva cena.
Pri Bizjaku imajo nekaj solidnih buteljk za ne previsoko ceno, pa naj gre za bisere iz velike briške kleti, za Krapeža, Saksido, Gaubeta, Reyo, Benedetiča … Kakšnim 40 etiketam je treba prišteti tudi nekaj lepih hišnih odprtih vin. Presenetil je recimo konkreten, a zelo piten vipavski cabernet sauvignon iz Škrljeve kleti (evro in pol za kozarec), ki se je srečal z velikim in natančno pečenim ribeyem. Meso postrežejo s pirejem z vmešanimi tartufi, morda bi šlo tudi brez njih, je pa seveda res, da takšnega in tako dobro pečenega kosa mesa povsod ne boste dobili za 22 evrov.
Za vsak primer smo si dali narediti tudi veliko solato, ki naj bi pomagala ob kar malce naporni porciji praženih telečjih jetrc (deset evrov). Jasno, pri gostilnah, kakršna je Bizjak, je treba pri naročanju v obzir vzeti količine in priloge, z jetrci je tako sodelovala porcija najboljšega krompirjevega pireja.
A ne glede na to, koliko ste pojedli, mora ostati prostor za Bizjakove legendarne janeževe upognjence. Navadno jih postrežejo s sladoledom in smetano, v našem primeru pa so pripravili nekakšen tris (enajst evrov) z domačo sadno torto z belo čokolado in s toplimi jagodami s poprom in sladoledom (neobičajna, a sijajna kombinacija). Zraven ali že kar malce za slovo gre blago alkoholni hišni liker s slivovim pirejem in rumom, ostrejša je Ušajeva viljamovka, Kumarjev smrekovček je slajši. In če se ob koncu lotite takšne alkoholne pokušine, je morda res bolje prespati v njihovi glamping vasici.
