Samostojne podjetnike poganja želja pa ustvarjanju in svobodi. To potrjujeta tudi karierni poti Nuše Marinc in Tjaše Gruškovnjak. Obe sta se udeležili programa Poni Lur, katerega glavni cilj je ustanovitev novih podjetij. Marinčeva je ustanoviteljica in formulatorka pomlajevalne linije za nego obraza Nanu. »Za samostojno poslovno pot sem se odločila predvsem zaradi želje po večji kreativni svobodi in izražanju svoje strasti do naravne kozmetike. V tradicionalni zaposlitvi se pogosto srečujemo z omejitvami, ki otežujejo uresničevanje lastnih idej. Pri meni se je ideja o ustvarjanju lastne linije naravne kozmetike rodila iz ljubezni do naravnih sestavin in zdravja ter želje, da bi z drugimi delila nekaj, kar je koristilo meni in moji koži. Seveda, na začetku so bili prisotni številni strahovi, predvsem vprašanja kot, ali bo trg sprejel moje izdelke oziroma ali bo dovolj povpraševanja po njih. Največji strah pa je bil zagotovo povezan z negotovostjo prihodkov in začetnim finančnim vložkom.«
S. p. vsak tekoči mesec začne z minusom
Samostojni podjetnik (pogosto tudi samozaposleni ali espe) se od zaposlenega razlikuje v marsičem. Prispevke za socialno varnost mora plačevati sam. To pomeni, da s. p. vsak tekoči mesec običajno začne z minusom – vseskozi, dokler je registriran, mora namreč vsak mesec plačati vsaj minimalne prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za primer brezposelnosti, ne glede na to, ali tisti mesec opravlja kakšno delo in koliko je z njim zaslužil. Marinčeva je bila zato previdna. »Podjetništva sem se lotila nekoliko previdneje, saj sem sprva odprla popoldanski s. p., medtem ko sem še vedno opravljala redno službo. Ko so moji izdelki pričeli dobivati mednarodne nagrade, pa sem dobila dodatno motivacijo in samozavest, da naredim korak naprej ter se v celoti posvetim ustvarjanju naravne, visoko aktivne kozmetike.«
Podobna je tudi zgodba Tjaše Gruškovnjak, ki ustvarja pod blagovno znamko Dotica. »Ideja o Dotici se je rodila po klepetu ob čaju z mojo dobro prijateljico. Govorili sva o tem, kje se lahko v Sloveniji kupi izvirno personalizirano darilo ob rojstvu otroka, ki ostane v trajen spomin in ni samo potrošna roba. Vse skupaj se je začelo s hobijem.« Pred tem je Gruškovnjakova kar dve desetletji delala v banki, zadnjih enajst let kot svetovalka pri stanovanjskih kreditih. »Po 21 letih sem dala odpoved. Strahov ni bilo, veselila sem se vsakega novega izziva. Imela sem neizmerno željo biti upravljalka svojega časa in še naprej osrečevati ljudi, samo na drugačen način.« Zaenkrat je zaslužek soliden, ni pa še to takšen dohodek, kot je bila plača v službi. »Načrtov za prihodnost je veliko, zaenkrat predvsem prebiti se na tuji trg prek platforme Etsy,« je optimistična.
Previdnost ni odveč
Marinčeva opozarja, da lahko traja kar nekaj časa, da se podjetje stabilizira. »Ni nujno pisano na kožo tistim, ki potrebujejo veliko varnosti in stalnosti, saj samostojno poslovanje prinaša tudi obdobja negotovosti. Ko začenjamo samostojno pot, se pogosto soočimo s tem, da smo sami odgovorni za vse vidike poslovanja – od računovodstva, marketinga, prodaje, nabave do logistike in še marsičesa. Tu ji je pomagal tudi projekt Poni Lur. Mentor Dejan Marinčič pravi, da znanje deli več kot 20 strokovnjakov – od davkov do obvladovanja časa in javnega nastopanja. Posamezniki tako razvijejo poslovno idejo vse do izdelave poslovnega modela in načrta, marketinških in promocijskih dejavnosti, poslovne komunikacije, upravljanja IKT, pridobivanja virov financiranja ter osnovnega pravnega in finančnega znanja. Gruškovnjakova pojasni, da ob pomoči pridnih šivilj snuje uporabne tekstilne izdelke za vse generacije, odejice iz muslina oziroma tetre pa spremljajo že številne slovenske dojenčke od zibke naprej. »Do sedaj sem prodajala večinoma preko spletne strani in socialnih omrežij. To leto pa sem po uspešnem usposabljanju pod okriljem Ponija začela veliko več prodajati v živo na sejmih, stojnicah v pop up trgovini.«
Karierna pot samostojnega podjetnika je za tiste, ki si želijo več svobode, kreativnosti in izzivov, lahko izjemno izpopolnjujoča. So pa tudi skrite pasti. Predsednica ZSSS Lidija Jerkič pravi, da je s.p.-jev v Sloveniji veliko in so si zelo različni. »V obliki, ki jo pozna zakon o gospodarskih družbah, so s.p.-ji zgolj ena od mogočih statusnih oblik, ki pogosto ima smisel in dobro funkcionira. V obliki, ki jo prinaša praksa, pa se s.p.-ji prepogosto zlorabljajo. Na eni strani imamo tako imenovano prisilno espejevstvo, ki za marsikoga pomeni izhod v sili, saj sicer posameznik ne more opravljati dela, ki bi se v resnici moralo opravljati kot delovno razmerje. Praviloma gre za s.p.-je, ki so odvisni od enega naročnika in z nizkimi letnimi prihodki, ki posameznike držijo na socialnem dnu. Naročnik, ki bi v resnici moral biti delodajalec, se s tem znebi vsakršne odgovornosti do delavca (bolniška, dopust, ustrezno plačilo …), s. p. pa nosi vsa tveganja. Na drugi strani so se s.p.-ji začeli uporabljati za namene davčnega optimiziranja, posebej tako imenovani normirani s.p.-ji, kar ponovno predstavlja odmik tako od reguliranega trga dela kot od primerljivega plačevanja dajatev od vseh plačil.«
Prav tako je problematična dolgoročnost. Mag. Žiga Vižintin, direktor pokojninskih zavarovanj pri Prvi pokojninski družbi A, recimo opozarja na varčevanje za pokojnino. »V tem pogledu imajo samozaposleni veliko tveganje revščine v pokoju, saj si večina od njih plačuje le minimalne prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da bodo ob upokojitvi upravičeni le do minimalne javne pokojnine.« Ta že danes ne omogoča dostojnega življenja, zaradi česar je za samozaposlene zelo smotrno, da dajejo vsak mesec oziroma ko jim poslovanje dopušča, nekaj na stran za obdobje upokojitve in si na tak način ustvarijo dodatne namenske prihranke, na podlagi katerih si bodo v pokoju zagotovili še dodatne prihodke poleg javne pokojnine. Pogumno, podjetno, a pametno, bi lahko na kratko strnili popotnice bodočim espejevcem.
