O tem, kako je Gradiško jezero nastalo, obstajata kar dve legendi, ki pripovedujeta, da je na tem območju, pod današnjim naseljem Gradišče pri Lukovici, nekoč že stalo jezero. Obe sicer omenjata gradiški grad in grad Rožek, le da se prva začne z zmajem, ki naj bi živel v jezeru. Žrtvovati bi mu morali graščakovo hčer, vendar je zmaja prej ubil berač, ki je bil za to bogato nagrajen. Druga legenda pa pravi, da sta se graščaka po jezeru vozila drug k drugemu na obiske in skupaj lovila ribe. Kasneje so morali tlačani na zahtevo graščaka gradu Rožek prekopati jez na Kurniku v Trnjavi. Voda je odtekla in nastali so pašniki.
Vseeno pa je tudi prav, da omenimo »legendo« 21. stoletja, ki pravi, da je bilo jezero zgrajeno kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, katerega osnovni namen sta zmanjšanje ogroženosti pred poplavami v srednjem in spodnjem toku reke Radomlje ter varovanje avtocestnega dela Ljubljana–Maribor pred hudourniškimi vodami.
Lov na krape
Ne glede na različne legende pa je okolica jezera še danes v strmih predelih ohranila gozd, medtem ko so na južnih položnejših pobočjih travniki, ki jih členijo pasovi dreves, obmejki in porasle grape. Dno doline je večinoma močvirnat teren z bujno močvirno vegetacijo. Na jugozahodnem koncu jezera je tudi veliko drstišče rib. V jezeru živijo ščuke, smuči, ostriži, krapi, amurji, boleni, kleni, linji, mrene, zelenike, pohre in koreslji. »Zaradi velikih krapov, ki živijo v jezeru, prihajajo ribiči iz Slovenije in tujine. Za lov potrebujejo dovolilnico, ki jo lahko kupijo prek portala ribiskekarte.si, cena dovolilnice za dnevno-nočni ribolov pa je 35 evrov,« pove Ožbej Sotošek, tajnik RD Bistrica - Domžale, in doda, da imajo ribiči za nočni ribolov tudi dovoljenje za postavitev ribiških šotorov ob jezeru.
Ves čar Gradiškega jezera pa je pot okoli njega. Ta je makadamska in dolga dobre štiri kilometre ter primerna za hojo, tek in kolesarjenje. »Skoraj vsak konec tedna smo tukaj, saj je pot speljana skozi gozd in je zato prijetna senca. Najmlajšega imamo v otroškem vozičku, medtem ko nas štiriletnik spremlja na poganjalčku. In kljub temu da je voda na nekaterih mestih zelo blizu poti, se vsi počutimo varne,« pove sprehajalka, doma iz Domžal.
»Pot res ni naporna, sploh če jo prehodiš v dobri družbi,« pa nam je zagotovila Darinka Gale, ki je v družbi moža Aca in družinskega prijatelja Marjana Vesela ob našem snidenju že skoraj prišla na cilj krožne poti. »Tudi v poletnih dneh je sprehod prijeten, saj je pot večinoma speljana po senci. Prepričana sem, da jo zmore vsak,« je še povedala, mož pa jo dopolni, da prideta večkrat tudi med tednom, ko je manj gneče. »Se pozna, da vse več ljudi ve za Gradiško jezero. Poleg tega je parkirišče še brezplačno in tudi kava je, če jo primerjamo z Blejci, ki imajo svoje jezero, tukaj samo 1,40 evra.«
Na vprašanje, ali jih kdaj zamika, da bi sprehod vsaj v poletnih mesecih zaključili s skokom v vodo, pa vsi trije odkimajo. »Pravijo sicer, da je voda čista, topla in pretočna. V bližini ni nobene industrije,« pove Aco in še doda, da so se kot mularija naučili plavati v bajerju v Prevojah. »So se pa tukaj že skopali naši otroci.«
Društvo poskrbelo za krožno pot
Tudi Marjan Vesel, domačin, ima svoje mnenje o kopalni vodi v jezeru. »Ko jezera še ni bilo, smo se med službo, da smo se osvežili, vrgli v potok Drtijščica, ki je z zgraditvijo jezera skoraj izginil,« pove Vesel, a doda, da so kot turistično društvo pri gradnji jezera postavili tudi nekaj pogojev. »Kot društvo smo zahtevali, da je jezero dostopno s ceste iz Lukovice, prav tako smo glasno nasprotovali prvotnemu načrtu, da naredijo suho zajetje.«
Dobro razpoložena ekipa je za pot okoli jezera potrebovala dobro uro pogovorne hoje. »Kadar sem sama, včasih potrebujem samo 45 minut,« je pogovor zaključila Galetova in se v prijetni družbi povzpela še na zadnji hribček tistega dne – v lokal Luštno pod hrastom. Če nič drugega, se do jezera splača priti že samo zaradi pogleda s terase, ki ji senco dela mogočen hrast. »Nekateri k maši, drugi pa v nedeljo okoli jezera. Vsak najde tisto, kar potrebuje za svojo dušo,« je bil hudomušno razpoložen sprehajalec, ki smo ga ujeli na kavi na terasi lokala, ki ga je pred štirimi leti postavil mlad par, Dijana in Dario Vesel. Oba opažata, da je vsako leto več tudi tujih gostov. »Ti povedo, da jih do nas pripelje navigacija v avtu. Ko med potjo na zemljevidu opazijo mlakužo, ki je tik ob avtocesti, zavijejo k njej. Večina potem tukaj tudi prespi in zjutraj nadaljuje pot,« pove Vesel.
Ponudba ob jezeru
Ponudba pod mogočnim hrastom je sicer skromna, pa vendar obiskovalca ne pusti ne lačnega, še manj žejnega. »Lačnim lahko ponudimo topli sendvič in pico, žena naredi tako s sladoledom bogato ledeno kavo, da je to že skoraj obrok. Seveda je hladilnik vedno poln tudi različnih vrst sladoleda. In tudi zaradi piva, ki ga prodajamo po 2,5 evra, marsikdo ne razume, zakaj mora drugje biti tako drago,« še pove Vesel in doda, da so odprti med tednom v popoldanskih urah, ob koncu tedna odprejo že ob 9. uri.
Bolj ko se je ura bližala poldnevu, bolj se je parkirišče ob jezeru polnilo. Kljub temu da nad parkiriščem počasi nastaja manjši družinski kamp – za noč je treba odšteti 25 evrov –, so se na parkirišču parkirani avtodomi počasi pakirali in pripravljali za nadaljevanje svoje načrtovane popotniške rute. Kot jo ima Zoran Drobnjak, ki bo še vse do konca avgusta za dober namen nabiral kilometre okoli jezera. »Hodim za vse junake Inštituta Zlata pentljica. S hojo – računam, da bom v mesecu dni prehodil nekaj več kot tisoč kilometrov – širim tudi zavest o raku pri otrocih, opozarjam na težave, s katerimi se otroci med zdravljenjem in po njem srečujejo. Ker drugače kot z ozaveščanjem ne morem premagati ali odpraviti vseh njihovih težav, zbiramo tudi donacije,« pove in pozdravi Tinko Tonejc in Hano Hafner, ki sta se mu v nedeljo, skupaj z družinama in prijatelji, pridružili na njegovi poti.
Dostop do jezera
Dostop je iz smeri Domžale proti Blagovici. V Lukovici zavijete desno in se peljete po nadvozu čez avtocesto. Če pridete z avtoceste, jo zapustite pri izvozu Lukovica. Ko prečkate potok Radomlja, zavijete levo in se peljete do vrha (kraj Gradišče). Na vrhu zavijete zopet desno in potem prvi odcep levo. Po približno kilometru asfaltne ceste boste prispeli na plato parkirišča Gradiškega jezera. Urejeno makadamsko parkirišče je (vsaj za zdaj še) brezplačno.
Za zahtevnejše pohodnike
V bližini jezera leži majhno naselje Brdo nad Lukovico, kjer domuje tudi Čebelarska zveza Slovenije. V čebelarskem centru se med drugim kalijo medene ideje, sprehodite pa se lahko po zeliščno-čebelarski učni poti. Ogledate si lahko tudi ostanke renesančnega gradu Brdo, ki ga je družina Lamberg zgradila davnega leta 1552.
Gradiško jezero je lahko tudi izhodišče za vzpon na Limbarsko goro. Ta traja približno dve uri zmerne hoje, je pa lažji, le poredkoma strm, pa še to zgolj za kratek čas. Sicer se pot blago dviga in spušča, veliko je hoje po ravnem. Večinoma vodi po širokih stezah in kolovozih, po gozdu in med travnatimi senožetmi.
