Sproščen smeh nas je vodil do sobe gostinskega lokala, kjer je družba upokojencev živahno klepetala. Kot da se vidijo vsak dan, so bolj ali manj vedeli vse drug o drugem. »Nekaj nas je ohranilo stike in se slišimo skoraj vsak teden, enkrat na leto se tudi podružimo. Tokrat se nas je zbralo sedem, pet se jih je opravičilo,« je povedal Danilo Bede, ki je bil tudi tisti, ki nas je prijazno povabil na druženje nekdanjih dijakov ob 70. obletnici mature Druge državne gimnazije v Ljubljani.
Italijansko, nemško in jugoslovansko spričevalo
»Smo generacija, ki je šolanje najprej začela na Drugi državni gimnaziji svetega Jakoba v sedanji Levstikovi ulici. Leta 1952 pa so nas preselili na Rakovnik, kjer smo dve leti kasneje tudi maturirali. Danes so ti prostori v lasti salezijanskega zavoda,« je povedal Bede in dodal, da so tudi generacija, ki se lahko pohvali s kar tremi različnimi spričevali. »Ko sem šel leta 1942 v prvi razred, smo sicer imeli pouk v slovenskem jeziku, vendar je bila v spričevalu ocena našega znanja najprej zapisana v italijanskem, šele nato v slovenskem jeziku. Ko je leta 1943 Italija kapitulirala, sem v drugem razredu dobil spričevalo v nemškem in tudi v slovenskem jeziku. Tretji in četrti razred pa sem končal v Jugoslaviji.«
Selitev šole na Rakovnik je bila našemu sogovorniku pisana na kožo, saj je do šole lahko šel kar peš. »Sošolci, ki so se vozili v šolo s tramvajem, so pogosto zamujali, tramvaj je moral namreč prečkati železnico. Takrat je vozil še čez stari Karlovški most,« so sošolci obujali spomine. Ivan Dremelj se je spomnil, da je imel sam do šole urejen brezplačen prevoz. »Ker je oče vozil tramvaj, sem imel vse vožnje brezplačne. Zato pa izgovora, da sem šolo zamudil zaradi tramvaja, nisem mogel nikoli uporabiti,« je v smehu povedal Dremelj.
Mobilizacija sošolcev zaradi kidanja snega
Ker je beseda nanesla na vožnjo v šolo, sta se v pogovor vključili tudi Zdenka Rauter, ki je na obletnico prišla iz Maribora, in Marija Krivenko. »Spomnim se leta 1952, ko je v Ljubljani zapadlo skoraj dva metra snega. Živela sem v Šmarju in ker vlak popoldne ni več vozil, sem se domov vrnila peš. Po snegu sem gazila dobre tri ure,« je povedala Krivenkova in se ob vprašanju, zakaj ni poklicala staršev – kar bi danes naredila večina najstnikov –, nasmehnila. »Niti pomislila nisem, da bi jih prosila. Pa tudi, kako, saj ni bilo mobitelov, da bi jih poklicala.« Tudi Rauterjeva, ki je otroštvo preživela v Grosupljem, se spominja tiste zime. »Ker nisem mogla priti do doma, me je naša prijazna sošolka Ljuba Kavšek vzela k sebi domov. Pri njeni družini sem prespala dve noči.« Med pogovorom o obilni količini snega se je Bede spomnil, da je imel srečo, da je bil leto dni mlajši od večine sošolcev. »Tistega leta je bila splošna mobilizacija, ki je vključevala tudi najstnike, starejše od 16 let. Vsi ti so bili nato napoteni kidat sneg po Ljubljani. Tako sem v razredu ostal sam s sošolkami.«
Pestro tudi s profesorji
Med pogovorom so se maturantje spomnili na nekatere od svojih profesorjev. »Milenkovičeva je bila odlična profesorica za matematiko. Pred njo smo imeli učitelja, ki je znal s kredo risati po glavi dijakom, ki niso sodelovali. Tudi s profesorjem geografije Rudolfom Kobilico je bilo na začetku težko. Prišel je iz klasične gimnazije, po kazni, ker je vrgel sina enega od takratnih političnih funkcionarjev. Ko se je navadil na našo šolo, pa je postal eden najboljših profesorjev. Vsaj za mene,« je povedal Bede in omenil tabor na Hvaru, ki ga je profesor tudi organiziral. »Nekaj dijakov je že teden dni prej šlo postavljat tabor v zalivu Priminja. Pred leti sem ga obiskal in razen ene hiše več se zaliv ni spremenil. Še danes se spominjamo nepozabne vožnje z vlakom iz Ljubljane do Reke. Od železniške postaje do trajekta smo morali znositi vso kramo in drugo opremo, sledila je vožnja z ladjo do Hvara. Vseeno pa je ostalo veliko nepozabnih spominov,« se je spominjal sogovornik in se skupaj z nekdanjimi sošolci spomnil tudi na profesorja zgodovine Ernesta Turka, ki je bil solunski borec. »Med vojno je izgubil roko. V razred je vedno prišel brez redovalnice in kljub temu, da je vprašal kar nekaj dijakov na uro, si je šele v zbornici zapisal naše znanje in ocene, saj je imel odličen spomin.«
Leta 1954 so diplomirali vsi maturantje, tudi tista dva, ki sta se razredu priključila zadnje leto. Največ jih je nato šlo študirat na elektrotehnično fakulteto, drugi so študirali gozdarstvo, gradbeno, arhitekturo, ekonomijo … »Sama sem vedno želela študirati biologijo. Ko sem videla v programu, da so same celice, sem si premislila. Ker o gradbeništvu nisem vedela ničesar, sem se vpisala na gradbeno fakulteto. Po diplomi sem dve leti delala v gradbeništvu, nato pa v izobraževalni stroki,« je povedala Ksenja Medin, ki se je sošolci in sošolke spominjajo kot odličnjakinjo.
Čeprav bi lahko pogovor z maturanti nadaljevali v pozno popoldne, smo se naposled poslovili in si z nasmehom na obrazu dali obljubo, da če ne prej, se ponovno snidemo čez deset let.
