Opus ilustratorke Marjance Jemec Božič zajema več kot dvesto petdeset ilustriranih knjižnih del. Njene ilustracije so očarale ter prebudile domišljijo najmanj trem generacijam bralcev in mednje se zagotovo lahko šteje prav vsak, ki je imel priložnost, da je v otroštvu v roke vzel eno od otroških knjig ali prelistal revijo Ciciban, s katero je sodelovala praktično od začetka.

V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani lahko pokukate v del bogatega opusa ilustratorke Marjance Jemec Božič. Foto: Ivan Marjanović

V družbi Pika, Jurija in drugih junakov

V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani smo tako dobili priložnost, da smo se ob razstavi Pravljični svet Marjance Jemec Božič ponovno spomnili na rumenega Pika Dinozavra Leopolda Suhodolčana in Jurija Murija Toneta Pavčka, s katerim smo z mislimi ponovno odpotovali v daljno Afriko. In še nekaj so dodali avtorji razstave – Unicefovo voščilnico Otroci na vasi, ki je leta 1971 prejela prvo nagrado in bila prodana v več kot pet milijonov izvodih domala po vsem svetu. In prav ta ilustracija Marjanco Jemec Božič povezuje z Dolom pri Ljubljani in spomini na njeno otroštvo. »Res imam lepe spomine na svoje delo. Z veseljem sem ilustrirala prav vsako pravljico, saj so bili teksti vedno prijetni in živahni. Tudi sama imam rada, da se mi vedno kaj dogaja,« je povedala Jemec-Božičeva in se ob pogledu na razstavljeno nagrajeno voščilnico z mislimi in besedo prestavila v svoje otroštvo in zimski čas. »Zadaj je narisana cerkve svete Helene. Cerkev in vzdušje hladne noči nosim v sebi vse življenje. Bila je trda noč, ko smo šli po snegu iz Klopic, kjer je bil doma moj oče. Danes je to lepa asfaltirana cesta,« je pripovedovala 96-letna ilustratorka in dodala, da se ljudi ne spominja več. »Le tisto svetlo svetlobo bakel, ki je ustvarila nepozabno občutenje.«

Obiskovalci razstave so izkoristili snidenje z ilustratorko, ki je v knjige rada dala svoj podpis. Foto: Ivan Marjanović

Marjanca Jemec Božič je že zelo zgodaj izgubila očeta. V pogovoru je povedala, da ga v spominu nosi po pripovedovanju mame. »Spomnim pa se pogreba in kako sem bila visoko nad glavami drugih ljudi. Nad mano pa je bila steklena streha. Take utrinke nosim v sebi že od otroštva, ki pa sem ga zelo rada preživljala pri družini strica, v Klopcah. Imela sem kar osem bratrancev in sestričen in vedno se je veliko dogajalo,« se je spominjala svojega otroštva. Kot tudi stare kmečke peči, na katero je najraje zlezla in prisluhnila pogovoru starejših, ki so sedeli okoli mize in si pripovedovali zgodbe iz prve svetovne vojne. »Še danes se spominjam tudi mrzlih jabolk, ki jih je teta prinesla iz kleti. In kako smo gnali krave na pašo,« je povedala z iskrico v očeh, ki je nikoli ni izgubila. Večkrat je tudi poudarila, da slika bledi, a da še vedno ostajajo močni občutki. »Podobno se mi dogaja tudi pri risanju. Zgodbo moram najprej začutiti, in šele ko v sebi najdem tisto napetost, začnejo nastajati slike.«

Fotografija cerkve svete Helene avtorja Ivana Marjanovića, ki jo je ilustratorka prejela v dar. Foto: Ivan Marjanović

Negativna ocena pri likovnem pouku

Marjanca Jemec Božič je imela srečo, da je že od otroštva vedela, kaj želi početi v življenju. »Očka je bil slavist, zato smo imeli doma velik kup knjig, mama pa je bila glasbenica. Pogosto je tudi doma poučevala klavir. Mislim, da mi je prav to ustvarjalno okolje veliko dalo. Mama je zjutraj dostikrat rekla – imela je tudi talent za risanje, poglejte, kako ste spali,« je povedala in priznala, da kljub zakladnici očetovih knjig med njimi ni bilo nobene otroške. »Sem pa zato kasneje zelo rada brala.«

Svoj talent do risanja je pokazala že na gimnaziji in bila zaradi njega tudi kaznovana. »Bilo je zabavno, ko sem za svojo sliko dobila negativno oceno. Učiteljica namreč ni verjela, da sem jo naredila sama. Samo tri leta kasneje, ko je sestra na isto gimnazijo nosila moje slike in jih učiteljici predstavila kot svoje, tega nihče ni opazil ali bil mnenja, da so predobre,« se je spominjala.

Razstava bo na ogled do 27. oktobra 2024, ob sobotah in nedeljah med 15. in 18. uro in po dogovoru na telefonski številki 041 539 265. Foto: Ivan Marjanović

Vseeno pa Marjanca Jemec Božič še vedno rada prime za svinčnik in barvice. Čeprav še danes živi izredno bogato življenje, pa ostaja želja, ki se ji tudi zaradi let morda le ne bo izpolnila. »Vedno sem si želel potopiti s skafandrom in se sprehoditi po morskem dnu. Opazovati barve in vse pisane plaščke ribic,« je še povedala Marjanca Jemec Božič, preden se je posvetila obiskovalcem razstave, ki so prišli s svojimi vidno utrujenimi knjigami, prehajajočimi iz roda v rod, po njen podpis.

Razstava bo na ogled do 27. oktobra 2024, ob sobotah in nedeljah med 15. in 18. uro in po dogovoru na telefonski številki 041 539 265.