Zagovornik načela enakosti je v drugi polovici avgusta opozoril, da na sistemski ravni ni kriznih nastanitev za brezdomne osebe. Ukrepal je na osnovi primera ljubljanskega brezdomca na vozičku, ki je bil ravno odpuščen iz bolnišnice. Kljub apelu na številne državne in občinske institucije mu niso mogli pravočasno zagotoviti postelje v kakem domu za starejše ali kakšnem drugem zavodu. Kot smo že poročali, to ni osamljen primer, saj se v praksi velikokrat zgodi, da rešilec dostavi brezdomnega pacienta kar do bližnjega zavetišča, socialni delavci pa so po sili razmer prisiljeni opravljati tudi negovalno delo.
Zagovornik je pristojnemu ministrstvu za solidarno prihodnost priporočil, naj po državi zagotovi zadostne kapacitete za krizne namestitve gibalno oviranih brezdomcev oziroma da bodo socialnovarstveni zavodi in domovi za starejše upoštevali prošnje za nujni sprejem na podlagi zdravniškega mnenja in socialnega poročila centra za socialno delo, v katerem bo utemeljena nujnost sprejema. Zagovornik je še izpostavil, da kriznih nastanitev za brezdomne primanjkuje zaradi prezasedenosti in preskromnih kadrovskih kapacitet, na kar številne organizacije in institucije opozarjajo že vrsto let.
Ministrstvo počasi
Zagovornik je dal ministrstvu 30-dnevni rok za odgovor, na ministrstvu pa so potrebovali še enkrat toliko. Tudi mi smo imeli težave z odzivnostjo ministrstva, saj na prvi dve poizvedbi glede zagovornikovega poziva avgusta nismo prejeli odziva. Šele na tretjo poizvedbo so nam odgovorili, naj se glede kriznih nastanitev za brezdomce obrnemo na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Ko smo jih vprašali, zakaj je torej zagovornik na njih naslovil priporočilo, so nam vendarle odgovorili, in sicer da se zavedajo, da so v določenih primerih potrebne krizne nastanitve, a dodali, da »veljavni predpisi ne določajo izvajalcev institucionalnega varstva v naši pristojnosti«. Pri tem so se pohvalili, da so v preteklosti že uspešno uredili pravno podlago za možnost izvajanja kriznih nastanitev v okviru interventnih ukrepov za odpravo posledic lanske ujme. »Žal pa še ne v sistemski zakonodaji, za kar se na ministrstvu že dlje časa zavzemamo in kar bomo poskušali doseči v najkrajšem možnem času.«
Zagovorniku so kasneje pojasnili, da se zavedajo, da so v nekaterih primerih potrebne krizne nastanitve, »za katere pa veljavni predpisi ne določajo izvajalcev institucionalnega varstva, ki bi bili v pristojnosti ministrstva za solidarno prihodnost. Z namenom zagotovitve enake obravnave želimo urediti pravno podlago za možnost izvajanja kriznih namestitev za starejše in osebe s posebnimi potrebami.« Sestali so se tudi s Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije (SCZS), kjer so se strinjali, da je treba podrobneje in jasneje opredeliti pravno podlago in pristojnosti za zagotavljanje kriznih nastanitev.
Že dolgo zaman opozarjajo
»V državi nimamo ustreznih rešitev za namestitev oseb, ki se nenadoma znajdejo v krizni situaciji in potrebujejo takojšnjo pomoč. Tako na primer centri za socialno delo pogosto prejemajo prošnje za namestitev invalidnih oseb, starejših odraslih, ki še niso dopolnili 65 let, in brezdomcev, ki so gibalno ovirani. Ti primeri zahtevajo takojšnjo namestitev, vendar te na terenu niso dosegljive, ker jih preprosto ni. Krizne namestitve niso urejene za nikogar,« nam je sporočila Tatjana Milavec, sekretarka SCZD.
»V pobudi za sestanek so (na ministrstvu, op. a.) zapisali, da so bili v zadnjem času obveščeni o primerih brezdomnih oseb z več zdravstvenimi problemi, ki bi zahtevale vključitev v socialnovarstvene storitve. Dejstvo je, da jih centri za socialno delo o potrebah po kriznih namestitvah starejših neprestano obveščajo,« je bila do ministrstva kritična sekretarka. »Ne moremo niti mimo dejstva, da kriznih namestitev ne predvideva niti zakon o dolgotrajni oskrbi, na kar smo in še vedno opozarjamo,« je še dodala sekretarka. »Verjamemo, da bi z večjo zakonodajno podporo in finančnimi viri lahko v relativno kratkem času izboljšali stanje ter zagotovili ustrezno pomoč tistim, ki jo potrebujejo.«
Podajanje odgovornosti na vseh ravneh
Nace Kovač, direktor Šenta, slovenskega združenja za duševno zdravje, pa je opozoril, da je »podajanje« pristojnosti ena izmed glavnih ovir, s katerimi se srečujejo tako brezdomni kot organizacije in delavci, ki delujejo na tem področju, pri tem pa izpostavil primer brezdomca, zaradi katerega je zagovornik ukrepal. »Uradniško podajanje brezdomca je razvidno tudi iz navedenega primera, pri katerem je delno prisotna tudi stigmatizacija, saj se uradniki iskanju rešitev nemalokrat izognejo z odgovorom, da problem ne sodi v njihovo pristojnost, in brezdomca predajo drugemu organu.« Kot rešitev je navedel dodatne kapacitete na področju zavetišč in neprofitnih stanovanj ter ozaveščanje javnosti.
