Pogovora o hitrih spremembah, ki jih je prinesel prehod iz analogne v digitalno družbo, pravzaprav ne moremo več imeti brez kritične presoje vpliva tehnologije na družbo tako skozi čas kot danes. »Ker vztrajno iščemo vedno nove načine, kako s pomembnimi vsebinami doseči občinstvo tudi zunaj muzejskih zidov, smo se za spremljavo in kot odzven na razstavo berlinskega producenta Tactical Tech, ki potuje pod imenom Steklena soba – napačno informiranje in bo na ogled še vse do februarja, domislili projekta Pol-pismeni. Zasnovan je kot niz zabavnih in zbadljivih zgodb o posameznikovih digitalnih spodrsljajih v obliki kratkih radijskih skečev,« je povedala direktorica Računalniškega muzeja Gaja Zornada.
Odnos mladih do lastne rabe digitalnih medijev
V številnih projektih, ki jih izvaja Računalniški muzej, so se po besedah Zornadove srečali s predsodkom, da so mlade generacije računalniško povsem pismene. »Kar nas je najbolj presenetilo pri delu s srednješolsko mladino, pa je bil njihov odnos do lastne rabe digitalnih medijev. Po eni strani so zelo dobro informirani o potencialnih negativnih učinkih čezmerne rabe digitalne tehnologije, po drugi strani pa sami priznajo, da se na digitalno tehnologijo preveč zanašajo in jo v svojem vsakodnevnem delovanju sprejemajo nekritično, ker brez tovrstnega odnosa ne morejo sodelovati v družbi na način, na katerega si to želijo.« Mladi tako na svoj način zavestno resignirano pristopajo k celotnemu vprašanju, ker ne vidijo druge poti. »Vedo, da jim veliki jezikovni modeli lahko podajo napačne odgovore na njihova vprašanja, vedo, da so ranljivi, ker so že oddali narobe zgenerirano domačo nalogo, pa vendar se vračajo h generativnemu viru vsakič v upanju, da bo tokrat dovolj dober, ker je druga možnost – obisk knjižnice ali celo iskanje po strokovnih spletnih straneh, daleč od njihove resničnosti,« je povedala direktorica in dodala, da so v delavnicah z mladimi tudi že doživeli najbolj šokantne zgodbe. Tudi zato težko še verjamejo v mit digitalne superiornosti mladih generacij. »Največ težav jim povzročajo pričakovano omejen nabor življenjskih izkušenj, ki bi jim pomagal pri branju širšega konteksta, težnja k intenzivnemu trenutnemu čustvovanju in močna želja po družbenem sprejemanju. Vsi trije vzorci so del normalnega odraščanja, ki mladega človeka delajo ranljivega tudi zunaj digitalnega sveta.«
Zgodbe temeljijo na resničnih izpovedih
Da bi s kratkimi skeči in zgodbami ilustrirali različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba medijska pismenost prebivalcev, vse zgodbe projekta Pol-pismeni temeljijo na resničnih izpovedih in dogodkih, ki so jih spoznali skozi poglobljene sodelovalne delavnice z odraslimi in mladimi, osebne izpovedi ali jim bili celo priča v živo. »Prigode in like smo nato oblikovali v končna besedila z mislijo na to, da so vsi ti naši na videz nepovezani posamezniki pravzaprav sosedje, ki živijo v isti skupnosti, morda celo v istem bloku in si delijo le stopnišče in dvigalo ter neposredno okolico (pošto, banko, trgovino). Vsi ti ljudje smo namreč mi sami, zato se v prvih petih zgodbah pojavljajo osebe različnih starosti in poklicev, ki pa jim je vsem skupno to, da so na neki način zgledni, vzorni in ne tipično ranljivi predstavniki družbe,« je povedala sogovornica in dodala, da govorimo o odličnjakinji, vodji razvoja, predsednici hišnega sveta, profesorju … Znotraj Računalniškega muzeja so spisali scenarije za kratke radijske miniaturke, za režijo in izvedbo pa so se naslonili na kolektiv Radia Študent.
Pol-pismeni imajo svojo spletno podstran na www.racunalniski-muzej.si/pol-pismeni. Tam so povezave do scenarijev za branje, posnetkov za poslušanje, pogovornih oddaj s strokovnjaki, ki so pospremile posamezne zgodbe v krstno predvajanje na Radiu Študent, ter pedagoškega gradiva za učitelje in mladinske delavce, ki bi želeli vsebine uporabiti za širšo obravnavo teme znotraj svojih skupin. »Nekdo je celo komentiral, da bi te smernice za pogovor, ki smo jih sicer v prvi vrsti pripravili za pedagoge, lahko koristno uporabili tudi za popestritev kakšnega bralnega kluba,« je povedala Gaja Zornada.
Na spletni strani Računalniškega muzeja je tudi anonimni spletni nabiralnik. Še vse do konca januarja pa so s projektom Pol-pismeni v obliki fizičnega nabiralnika, kamor lahko oddate svojo prigodo, prisotni v desetih večjih knjižnicah Mestne knjižnice Ljubljana. Če bo odziva dovolj, ima muzej v načrtu, da s projektom potujejo tudi po drugih knjižnicah po Sloveniji. »Ugotovili smo, da ljudem precej odleže, ko lahko svoj spodrsljaj z nekom delijo, precej stiske namreč pride predvsem iz osamljenosti in nezmožnosti pogovora o tem, kaj se nam je zgodilo,« je povedala direktorica Zornadova in poudarila, da se je ravno okrog digitalne in medijske slabe pismenosti stkala gosta megla stigme, ki pa je popolnoma neupravičena. »S pripovedovanjem zgodb, ki so blizu ljudem, spodbudijo pogovor in zaščitijo posameznike pred pastmi digitalnega sveta. Zavedati se moramo namreč, da so prevare vseh vrst danes predvsem industrija, da je napačno informiranje in zavajanje tam z namenom generiranja bodisi dobička bodisi doseganja ideoloških ciljev in da gre za sisteme, ki so bistveno bolj vešči manipulacije, kot smo posamezniki zmožni boja s tovrstno metodo v svetu, ki od nas zahteva neprestano preusmerjanje pozornosti,« je zaključila.
