»Med bežigrajsko tržnico nekoč in danes je velika razlika. Nekdaj so bili vsi ti lokali odprti, v njih so bile ribarnica, delikatesa, špecerija, pekarna, mesnice … Vse je bilo polno, zdaj pa je večina teh lokalov že dolgo zaprta, kar se seveda pozna tudi pri obisku. Čez teden je tu sploh prazno. Kar nekaj nas je kmetov, ki pridemo prodajat samo ob petkih in sobotah, pri čemer sama hodim samo ob sobotah,« je o življenju tržnice v kleti kompleksa Plava laguna minulo sobotno dopoldne pripovedovala Marija Aleš, kmetica iz okolice Ljubljane, ki na bežigrajski tržnici prodaja že več kot 30 let. Še dlje danes eno izmed najmanjših ljubljanskih tržnic pozna Bežigrajčanka Jana Klinar: »Ko so zunanjo bežigrajsko tržnico prestavili v podhod, sprva nad spremembo nismo bili navdušeni. Toda kmalu smo ugotovili, da je to idealna rešitev, ker smo tu pozimi vsi na toplem, tako prodajalci kot mi kupci, poleg tega tukaj prostor tudi lepo počistijo po tleh.« Prav tako imajo na popolnoma pokriti bežigrajski tržnici poleti hlajenje, so med prednostmi tega prostora našteli še drugi prodajalci in kupci.
A tako kot drugi sogovorniki je tudi Jana Klinar dejala, da je bilo nekoč na tržnici v Plavi laguni bolj živahno, več ponudbe. Sicer pa Bežigrajčanka rada obišče tudi druge ljubljanske tržnice. »Včasih grem na osrednjo in koseško tržnico, ker imam tam prijatelje in znance ter gremo po nakupih na kavo. Tržnice so mi nasploh zelo ljube in tudi ko potujem, grem v mestih obvezno pogledat tržnico, pokopališče in bolnišnico,« je še pojasnila sogovornica in ob tem strnila, da je osrednja tržnica šarmantna, medtem ko je bežigrajska miniaturna, a zelo prijetna.
Od zelenjave do mesnin in vinotoča
Bežigrajska tržnica v Plavi laguni je po številkah resnično miniaturna. Minulo soboto so kmetje svoje pridelke prodajali na zgolj petih stojnicah, poleg tega tam delujejo še mesnica, prodajalnica zelenjave in sadja slovenskih ter tujih pridelovalcev, slaščičarna, prodajno mesto z lokalnimi izdelki, vinotoč ter lokal, kjer pripravljajo hrano za dostavo na domu. Večji del krožnega prostora, kjer so nekoč delovale številne majhne prodajalne, za najem katerih je bilo pred desetletji veliko zanimanja, je zdaj prazen. Lokali so zaprti, s spuščenimi roletami. Nekoč so nanje, še preden so tržnico ob jutrih odprli, kupci že navsezgodaj trkali, je mesar Boštjan Šegula, ki tržnico pozna že iz svojih mladostniških let s konca osemdesetih let, s primerom ponazoril njeno nekdanjo živahnost. »Ob sobotah je bilo tu vse polno, a je bilo tudi vse odprto. Način življenja je bil povsem drugačen, nakupovalni centri, kjer je vse pri roki, so naredili svoje. Poleg tega je zdaj za to, da ljudje pridejo v trgovino, obvezno parkirišče,« je še dejal Šegula, ki je mesnico v Plavi laguni prevzel leta 2008 po očetovi upokojitvi.
Najemnine lokalov so ugodne
Dobro znani razrast nakupovalnih centrov, ki so spremenili navade kupcev, je bil tako eden od prelomov, ki je vplival tudi na zaton bežigrajske tržnice, pripovedujejo sogovorniki. Potem je svoj udarec prineslo tudi obdobje covida, ko so se zaprle še nekatere prodajalne. Poleg tega se po besedah Mateje Novak, ki na tržnici Bežigrad prodaja že 19 let, v svojem naboru pa ima mesnine, sire, pekovske izdelke in druge izdelke kmetov iz gorenjske regije, pri obisku pozna tudi, da so »starejši, ki so veliko kupovali, umrli, mladi pa manj kuhajo«. Najemnine lokalov, pravijo sogovorniki, niso del problema usihanja tržnice, saj so ugodne, sploh za ljubljanske razmere, čeprav je res, da v prostore nič ne vlagajo, je povedala Katja Midžan.
So pa po epidemiji covida nekateri Bežigrajčani začeli hoditi pogosteje in bolj redno na tržnico v Plavi laguni. »Od korone več hodim sem, prej sem hodila na osrednjo tržnico, zadnja leta pa sem se navadila hoditi na bežigrajsko tržnico. Ponudba je dobra, malo manjša kot na osrednji tržnici, a zaradi večje ponudbe tudi več zapraviš. Škoda je, da ni več ribarnice,« je dejala upokojena Bežigrajčanka Vida, ki na tržnici redno kupuje ob sobotah.
Sobotni obred obiskovanja tržnice ima tudi »stari Bežigrajčan«, kot se je sam označil in pri tem meril na svoje nekdanje življenje v tem delu Ljubljane. »Sam sicer ne stanujem več tu zraven, ampak ob sobotah pridem na bežigrajsko tržnico, ker se v Plavi laguni dobivamo na pijači z družbo. Smo stari Bežigrajčani, tu smo odraščali, hodili na gimnazijo in bili skupaj pri tabornikih ter se sem tako vračamo tudi tisti, ki tu ne živimo več.«
»Predvsem pozimi je bežigrajska tržnica odlična, ker ni mrzlo. Zato takrat hodim izključno sem, poleti pa grem zaradi vzdušja raje na osrednjo tržnico. V mestu koga srečaš in še kaj sproti opraviš,« pa je med sobotnim nakupovanjem zelenjave v Plavi laguni dejala Anka Zavasnik.
Ritem tržnice za Bežigradom
Ritem bežigrajske tržnice je sicer takšen kot na drugih tovrstnih prostorih v mestu: zaživi ob koncu tedna. »Ob petkih in sobotah smo tu, aktualne so predvsem sobote,« je dejala Dragica Zaman s kmetije v okolici Ljubljane, ki v Plavi laguni prodaja že 12 let. Že 40 let, saj je na bežigrajski tržnici staršem začel pomagati že na pragu najstniških let, pa v Plavi laguni prodaja Tomaž Porenta s kmetije na vzhodu Ljubljane. V soboto se je pred njegovo stojnico vila vrsta kupcev. V široki ponudbi imajo kmetije poleg zelenjave tudi sadje, prodajajo pa večinoma svoje pridelke, saj kot je dejal Porenta, načeloma zelo malo dokupujejo, sodelujejo pa s kmeti. Pri čemer pa v nasprotju z drugimi kmeti, ki večinoma prodajajo enkrat ali največ dvakrat na teden, stojnica kmetije Porenta na bežigrajski tržnici stoji od torka do sobote.
Vse dni obratovanja bežigrajske tržnice, kar je od ponedeljka do sobote, pa je odprta prodajalnica družinskega podjetja Debeljak, kjer ponujajo sadje in zelenjavo slovenskih in tujih pridelovalcev. »Ljudje se zopet vračajo na tržnico. Čeprav, če pridete sem v ponedeljek ali torek, boste verjetno mislili, da tu nič več ne živi, to pa zato, ker so naši kupci stanovalci, ki so med tednom v službi in na tržnici nakupujejo ob petkih ali sobotah,« je dejala Katja Midžan iz podjetja Debeljak, ki ima tudi že svojo zgodovino. Na bežigrajski tržnici je namreč najprej njihove pridelke iz Krškega prodajala njena mama, nato se je povezala z lokalnimi kmeti, od katerih je kupovala zelenjavo in sadje ter ju prodajala, potem pa so ponudbo še razširili. »Sadje in zelenjavo imamo od lokalnih kmetov in nekaj iz uvoza. Večji del zelenjave je slovenske, od sadja imamo zdaj jabolka, hruške, kakije, nekaj je še jagodičevja. Je pa pri hruškah recimo tako, da imamo slovenske, ampak jih trikrat več prodam iz uvoza, ker so lepše. Ljudje še vedno kupujejo z očmi,« je svoje izkušnje posredovala Katja Midžan in še povedala, da med tednom na bežigrajsko tržnico med odmorom za malico pridejo kupci, ki so v okolici zaposleni. »Še vedno k meni prihajajo tudi profesorice z gimnazije, ki so kupovale tudi že pri moji mami,« pa je še o dolgoživosti nakupovalnih navad povedala sogovornica.
