Vsaka izvedba tekaške prireditve zaradi varnosti tekačev zahteva neizogibne zapore določenih odsekov cest za določen čas. Po besedah vodje trase ljubljanskega maratona Toma Šarfa tekmovalne proge vsako leto prilagajajo tako številu nastopajočih tekačev kot tudi logističnim zahtevam in morebitnim spremembam prometnega režima v prestolnici. V organizacijski ekipi se v prvi vrsti trudijo, da je pot za tekače čim hitrejša in čim privlačnejša, pri tem pa se je treba nujno izogniti določenim točkam v mestu: zdravstvenim ustanovam, železniški in avtobusni postaji, nakupovalnim središčem in prečkanjem železniške proge.
»Ker gre za doseganje optimalnega kompromisa med varnostjo tekačev in nejevoljo meščanov, ki jim zapore prekrižajo načrte, glavnino dela skupaj z ekipo opravimo že mesece pred tekmovanjem,« je pojasnil Šarf. Dodal je, da si marsikdo težko predstavlja, koliko usklajevanja in natančnega poznavanja okolja je potrebnega za to.
Na srečo se je letos vse izteklo po načrtih, tudi zaradi nedeljskega lepega vremena in dobrega obveščanja meščanov. Posebnosti na trasi zaradi zapor ni bilo, prav tako ni bilo kakšnih zapletov kot denimo pred leti, ko je moral neki neizkušeni redar zaradi hitenja rešilca na nujni vožnji tik pred prihodom prvih tekačev spremeniti cestno zaporo. Ker mu je ni uspelo pravočasno popraviti, je najhitrejši maratonec zgrešil progo in odtekel dodatnih petsto metrov.
Za varnost tekačev skrbi več kot 1300 ljudi
Vodja Ljubljanskega maratona Barbara Železnik zatrjuje, da se znotraj organizacijske ekipe vsako leto zelo potrudijo, da ljudi pravočasno obvestijo o tem, kdaj in na katerih cestah bodo zapore. O teh zelo natančno in ažurno poročajo tudi prek uradne spletne strani ljubljanskega maratona. »Zelo dobro smo povezani tudi z vsemi varnostnimi službami, policisti, mestnimi redarji in prostovoljci, ki pomagajo pri organizaciji tekov. Vseh skupaj jih je več kot 1300. Vsi, ki stojijo v križiščih, kjer je možno prečenje ceste, imajo navodilo, da se lahko promet izjemoma tudi sprosti, čeprav bi bilo tako z vidika varnosti tekačev in organizacije precej enostavneje, da se to ne bi počelo,« nam je zaupala Železnikova.
Res se trudimo, da gremo ljudem nasproti, je jasna Barbara Železnik: »V nedeljo smo denimo iz nekega hotela v neposredni bližini maratonske trase 'reševali' tujo družino, ki se ji je mudilo na nujno pot. Kljub problematični zapori nam je uspelo, da smo jo nekako spravili iz omejenega tekmovalnega območja.« Kot je dejala sogovornica, Ljubljančane vsako leto pozovejo, naj v času trajanja maratona ob cesti spodbujajo tekmovalce in so del izjemnega navijaškega vzdušja v navijaških conah, še posebno na manj obiskanem delu trase, nekje od 22. kilometra.
V tujini je precej huje
Prvo damo ljubljanskega maratona veseli, da večina meščanov diha s tekači in je jeznih komentarjev na družbenih omrežjih zaradi zaprtja središča mesta čedalje manj; letos je pravzaprav prejela samo eno tovrstno sporočilo. »Ljubljana je, kakršna je. V enem dnevu se v mestu zgodi več daljših tekov, zato je še težje ustreči vsem. Sicer pa nam je tudi župan Mestne občine Ljubljana (MOL) Zoran Janković zagotovil, da so klici Ljubljančanov, ki jih jezi maratonska evforija, na MOL zanemarljivi,« je pojasnila Železnikova.
Izpostavila je še, da je v tujini v času maratona precej huje kot pri nas: »Tam zaprejo cela mesta in se večina meščanov sploh ne pregovarja o tem, zakaj so na določenih predelih postavljene visoke kovinske ograje, ki preprečujejo vstop na tekaške trase. Pri nas tovrstne ograje postavimo le tam, kjer je nujno, do prebivalcev mesta pa smo tudi precej bolj prijazni, uvidevni in operativni kot na tujih maratonskih prizoriščih.«
