Z Barbaro Miklošič smo bili za srečanje dogovorjeni v jutranjih urah in jo ujeli pred knjižno polico v čakalnici urgence. Kot pove, se njen delovni dan navadno začne s pospravljanjem in urejanjem knjig, kar počne že zadnja štiri leta, ko je projekt Knjižnica zaživel. »Sprva je bil zastavljen kot moja diplomska naloga. Na začetku svoje poklicne kariere, ko sem delala na sprejemnem okencu enega od urgentnih oddelkov, sem veliko časa opazovala paciente, kaj ti počnejo v čakalnici, in ugotovila, da večina poseda s tablico oziroma mobilnim telefonom v roki,« je povedala velika ljubiteljica knjig, ki je ljubezen do branja prenesla tudi na svoja otroka. Zato je bila odločitev, da za temo diplomske naloge izbere knjižnico, nekaj popolnoma samoumevnega.
Knjižnica bo dobila nove police
Knjižnico je v čakalnici urgence postavila tik pred začetkom epidemije covida. Sprva sta bili to dve majhni polički, ena je bila namenjena knjigam, druga revijam. Zaradi ukrepov, ki so jih naložili za zajezitev epidemije, je morala knjige za skoraj dve leti umakniti s polic. »Ko je bilo epidemije konec, so mi iz nekdanjega diagnostično-terapevtskega servisa (covidni oddelek, postavljen v 14 dneh, op. p.) podarili najprej eno omaro, nato še drugo, obe pa sta se zelo hitro zapolnili. Pacienti so namreč pokazali zanimanje za različno literaturo. Iskale so se tako otroške knjige kot literatura za starejše,« je povedala Miklošičeva in dodala, da je v dar od ene izmed drogerij prejela tudi stojala za revije. Zdaj so polna tudi ta. »Vesela sem, da lahko tudi že povem, da mi je generalni direktor ljubljanskega UKC, po skoraj letu dni neizprosnega sitnarjenja, podpisal naročilnico za nove police, ki sem jih zrisala po lastni želji. Police bodo nižje in zato tudi dostopnejše ter večje, da bomo lahko ponudili še več knjig.«
Med raziskovanjem za diplomsko nalogo je sogovornica ugotovila, da je primer knjižnice na ljubljanski urgenci edini v Evropi. »Za izposojo knjig ne potrebuješ članske izkaznice, naročnine. Gre za knjige, ki jih darujejo pacienti, svojci umrlih in tudi kakšna založba. Bralec lahko knjigo odnese domov, če ga ta pokliče, in jo kasneje vrne ali pa podari naprej,« je povedala sogovornica in dodala, da se knjige vseeno pogosto vrnejo. »Ljudje poleg prebrane knjige po navadi prinesejo še kakšno dodatno.«
Barbara Miklavčič je knjižnico postavila tako v kliničnem centru kot tudi na ortopediji in v kardioloških ambulantah, trikrat letos je s knjigami založila tudi kamp v Ankaranu, kjer je letos dopustovala. Z otroškimi knjigami, družabnimi igrami in igračami redno pomaga polniti igralnice in knjižne police tudi na ljubljanski pediatriji. »Pred kratkim sem knjige odnesla tudi na onkološki oddelek, v tem tednu jih bom nekaj odnesla na novi oddelek za dializo v Kočevje, ki se je odprl v okviru kliničnega centra. Na novo se bo odprla tudi knjižnica v kranjski porodnišnici, po dogovoru vozim knjige tudi na URI Soča,« je povedala.
Od Biblije do ljubezenskih romanov
In kaj se bere po slovenskih bolnišnicah? »Bere se različna literatura. Od leksikonov, priročnikov za vrt, kuharice, Svetega pisma, nekaj tudi erotike. Imamo tudi interno šalo, da če kje, potem imaš pri nas v čakalnicah čas, da prebereš Tolstojev roman Vojna in mir,« je povedala v smehu in pripomnila, da imajo od tuje literature celo knjižno polico knjig v angleščini, na drugi polici pa se najdejo knjige v jezikih od kitajščine do italijanščine, nemščine, nekaj jih je napisanih tudi v cirilici. Kljub temu da so knjige na voljo po številnih kotičkih različnih oddelkov, Barbara Miklošič ne skriva želje, da bi bile knjige dostopne vsem pacientom in bolnikom v bolnišnici – pa naj so tam samo na pregledu ali hospitalizirani. »Zavedam se, da nimamo kadrov, ki bi lahko opravljali to delo. Sama se s tem ukvarjam poleg svoje službe.« Kar v praksi pomeni, da med drugim tudi prevzema knjige po Ljubljani. Seveda najraje vidi, da jih ljudje pripeljejo – po predhodnem dogovoru, kar do urgentnega bloka. In kaj se najbolj bere? »Žepne knjige in seveda ljubezenski, lahkotni romani,« je pristavila sogovornica.
