Glede na odločitev ustavnih sodnikov bo moral nekdanji prvi človek Elektra Maribor Andrej Zorec znova pred sodnike. Mariborsko sodišče je namreč Andreja Zorca, v času storitve domnevnega kaznivega dejanja se je pisal Kosmačin, obsodilo zaradi koruptivnega dogovarjanja pri oddaji posla gradnje kablovoda do Peker. Soobtožena sodelavka Danijela Homec in podjetnik ter nekdanji lokalni politik stranke Zares Gregor Jager sta dobila pogojni kazni. Gradbenik Feriz Kokollari, ki naj bi si prizadeval pridobiti pozneje neuresničeni projekt, njegova sodelavka Simona Pec in uslužbenca mariborskega elektrodistributerja Matjaž Kosmačin, sicer brat predsednika uprave, in Iztok Petrovič so očitke tožilstva priznali že na začetku sojenja in jo odnesli z denarno kaznijo. Drugi trije so vztrajali pri nedolžnosti, a so bili ob koncu sojenja spoznani za krive. Jager je bil obsojen zaradi pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega dajanja daril, druga dva pa za kaznivi dejanji nedovoljenega prejemanja daril.
Pomemben videz nepristranskosti
Tako Andrej Zorec kot Danijela Homec sta s pritožbami vztrajala vse do ustavnega sodišča. V nasprotju z Zorčevo so ustavni sodniki pritožbo Danijele Homec zavrnili. Je pa odločitev ustavnih sodnikov v tej zadevi povzročila preklic kar nekaj zadev na sodiščih.
Zorec je v ustavni pritožbi med drugim zatrjeval, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, saj je pri sojenju sodelovala sodnica, ki je predhodno odločala o krivdi soobtoženih. Zato naj bi, tako Zorec, imela vnaprej ustvarjeno mnenje o pritožnikovi krivdi, saj je predhodno že izdala tri obsodilne sodbe zoper štiri soobtožene, ki so s tožilstvom sklenili sporazume o priznanju krivde. Te sodbe, je menil Zorec, naj bi bile vsebovale stališče, ki je prejudiciralo njegovo krivdo.
Ustavni sodniki so o tem, ali lahko sodnik, ki je sprejel priznanje katerega od obtoženih v postopku, v katerem na zatožni klopi sedi več ljudi, nadaljuje postopek zoper preostale in pri tem ohrani videz nepristranskosti, že večkrat odločali. Zakon o kazenskem postopku namreč določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. In še, da ne sme odločati o obtožbi, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja ali sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico, če se je v postopku pri odločanju o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora izločiti iz spisov (razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev). Njegova izločitev je potrebna tudi, če je izdal sklep, da se priznanje ali sporazum o priznanju krivde zavrne. Ni pa v zakonu eksplicitno navedeno, da bi se moral sodnik izločiti, če je sprejel priznanje ali sporazum o priznanju krivde za enega obtoženega, v isti zadevi pa se sodi več obtoženim.
Kakšna je praksa ESČP
Ustavni sodniki so v dveh dosedanjih odločbah (datirata v leto 2015) zapisali, da dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje enega od obtoženih, še ne pomeni avtomatsko razloga za njegovo izločitev. Da je videz nepristranskosti ohranjen, če se sodnik v sodbi, ki jo je izrekel skesanemu obtožencu, ni opredelil do krivde ostalih oziroma je upošteval domnevo nedolžnosti (na primer z zapisanimi pogojniki naj bi bil …). V odločbi, ki je bila izdana novembra lani in izhaja iz Zorčeve ustavne pritožbe, pa so mnenja ustavnih sodnikov drugačna. Zaradi prakse evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je odločalo o več primerih sprejetja priznanja krivde v zadevah z več obtoženimi (ne gre za slovenske primere, temveč zadeve iz drugih držav EU), so tokrat ustavni sodniki nedvoumno zapisali, da v primerih, ko je sodnik sprejel priznanje katerega od (več) obtoženih, pravici do nepristranskega sojenja lahko zadosti le, če se nato izloči, o zadevi pa odloča drugi sodnik, ki s predhodno odločitvijo ni bil obremenjen. Sodna presoja sporazuma oziroma priznanja ni zgolj formalna, pravijo ustavni sodniki, temveč zmeraj tudi vsebinska. Priznanje je namreč mogoče sprejeti le, če se ugotovi, da je jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu. Sodišče se mora torej pred sprejetjem sodbe na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde prepričati, da je bilo dejanje, ki je opisano v obtožnem aktu oziroma sporazumu o priznanju krivde, dejansko izvršeno in da je obtoženec kriv.
