Indijka Sonja je bila leta 1992 žrtev brutalnega skupinskega posilstva in širše mreže izsiljevanja, za kar je bilo obtoženih 18 oseb. Avgusta lani je po neverjetnih 32 letih dočakala »pravico«, ko so šesterico obsodili na dosmrtno kazen, poroča AFP. »Nič nisem mogla. Kaj takega se ne bi smelo zgoditi nikomur,« je ženska, katere celega imena zaradi varstva zasebnosti niso objavili, komentirala tri desetletja trajajoč sodni postopek. Na zahtevo obrambe se je postopek začel na novo vsakič, ko so aretirali novega osumljenca. Menjalo se je na desetine odvetnikov, primer prevzelo in predalo več tožilcev. »To je izjemno stresno za travmatizirane žrtve, ki nas nenehno sprašujejo, zakaj storilci še niso kaznovani,« je za AFP komentiral Virendra Singh Rathore, najmanj deseti tožilec, ki je vodil Sonjin primer. Rathore opozarja, da o kakršni koli pravici v takih primerih ne moremo govoriti, dolgoročno pa to vpliva na celoten sistem in zlasti na žrtve, ki kaznivih dejanj sploh ne prijavljajo več.
Sonjin primer nikakor ni izstopajoč v indijskem pravosodnem sistemu. V Indiji je za zapahi 573.000 ljudi, od tega več kot tri četrtine v priporu in torej še niso bili obsojeni. Na desettisoče postopkov se vleče že od 20 do 30 let, najmanj tri tisoč pa že več kot pol stoletja. Na vrhovnem sodišču so se predlani zgražali, da določeni primeri niso zaključeni niti po 65 letih. Na sodiščih po vsej državi je bilo proti koncu lanskega leta 44 milijonov nerazrešenih primerov, v začetku leta pa je v priporu na sojenje čakalo 135.000 oseb, od tega dobrih enajst tisoč že več kot pet let. Nekateri so v zaporu že dlje, kot traja najvišja zagrožena kazen za zločin, za katerega so bili obtoženi. Poleg tega, da tudi v zadnjih letih sistema niso digitalizirali, s čimer bi lahko določene obravnave opravili hitreje in na daljavo, je v državi izredno malo sodnikov – eden na 21 milijonov prebivalcev, kažejo vladne številke. Da primeri potekajo s polžjo hitrostjo, se imajo zahvaliti tudi finančni podhranjenosti sodišč.
Četrti z največ zaporniki na svetu
V okviru boja proti kroničnim sodnim zaostankom in zloglasno počasnemu sodnemu sistemu je notranji minister Amit Šah lanskega novembra napovedal izpustitev pod varščino na tisoče priprtih zaradi blažjih kaznivih dejanj, pri čemer pa bi za zapahi ostali obtoženi najhujših kaznivih dejanj – umorov, posilstev, nasilja nad ženskami. Načrt je bil, da v zaporih ne bi bilo nikogar več, ki je dotlej odslužil tretjino najvišje zagrožene kazni za očitano dejanje, a mu še vedno ne bi bilo sojeno, so poročali v časniku Times of India. Koliko pripornikov so dejansko izpustili, ni znano, ob podobnih preteklih akcijah pa so jih zgolj polovico ali še manj tistih, ki so ustrezali kriterijem. Žrtve in njihove družine, ki na vsaj malo dušnega miru čakajo leta, če ne desetletja, pravijo, da se sodišča zganejo le v primerih, ki pritegnejo pozornost javnosti. Sprašujejo se, ali si tega ne zaslužijo tudi drugi …
Notranji minister je sicer še obljubil, da bo indijsko kazensko pravosodje v roku desetih let najsodobnejše, najbolj tehnološko napredno in najhitrejše na svetu, kar je glede na počasnost sprememb v zadnjih letih nemogoče. Tektonske premike so denimo napovedovali že za leto 2022, pa so ga zaključili z več zaporniki v sistemu kot prej. Podobno kot skoraj po vsem svetu, tudi pri nas, so indijski zapori prenatrpani, sodeč po podatkovni strani World Prison Data pa je po številu zaprtih četrta na svetu (s 573.000 ljudmi za zapahi). Pred njo so le ZDA z 1,8 milijona zaprtimi, Kitajska z 1,69 milijona in Brazilija z 840.000 zaporniki. Ravno zaradi prevelike gneče se oblasti soočajo s kritikami o nehumanih in zdravju nevarnih razmerah v zaporih. Pravosodni sistem v Indiji najslabše deluje za najrevnejše in marginalizirane skupine ljudi, tudi zato, ker si ne morejo privoščiti odvetnika ali pa dobijo slabega in neprizadevnega, v primeru odreditve varščine pa te zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo plačati.
