Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti 50-letnega Šočrija Mehmetija, ki je aprila 2022 z bejzbolskim kijem hudo pretepel nekdanjo partnerko. Na zelenici v blokovskem naselju ob mariborskem Betnavskem gozdu je česala psa, ko jo je napadel. Verjetno ne bi preživela, če krikov ne bi slišal mimoidoči, upokojeni policist, ki je nasilneža pregnal. Ker je psihiatrični izvedenec v sodni preiskavi ocenil, da je bil Mehmeti v kritičnem času neprišteven, je tožilstvo najprej vložilo predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Zaradi dvoma v tak zaključek so kasneje v primer vključili nova izvedenca, katerih ocena je bila drugačna. In sicer, da ni šlo za neprištevnost.

Ko se je poskušala braniti, je uporabil še solzivec

Tožilstvo je zato predlog za varnostni ukrep nadomestilo z obtožnico zaradi poskusa umora in predlagalo 13 let zapora. Sodišče pa je razsodilo da je šlo za milejše kaznivo dejanje, poskus uboja, zaporno kazen je odmerilo na sedem let. Tožilstvo se je pritožilo in spet je prišlo do preobrata. Višje sodišče je sklenilo, da je šlo za poskus umora, tožilstvu je sledilo tudi pri kaznovalnem predlogu, trinajstih letih zapora. Na koncu se je na še višjo instanco, vrhovno sodišče, obrnila obramba. A ni uspela, vrhovni sodniki so zadnji sodbi v celoti pritrdili.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je obramba zatrjevala, da ni šlo za poskus umora, ker dejanje ni bilo storjeno na grozovit način. Oziroma da ni šlo za »mučenje, ki bi presegalo okvir trpljenja, ki spremlja vsak odvzem življenja«. A vrhovni sodniki so opozorili na kontinuirane močne udarce s kijem predvsem po žrtvini glavi, zaradi česar je dobila številne poškodbe in večkrat izgubila zavest. Ko se je poskušala braniti, pa jo je onesposobil še s solzivcem. Tudi trditev, da se ni zavedal, da povzroča trpljenje in tega tudi ni želel, so zavrnili. Njeno trpljenje, krike, krvavitve je zaznal, a ni odnehal, bil je brezbrižen in si želel, da še dodatno trpi, so opozorili.

Ni bilo popolne izgube nadzora

Po mnenju obrambe je sodišče tudi naredilo napako, ker potem, ko je tožilstvo predlog za izrek varnostnega ukrepa nadomestilo z obtožnico, predloga za varnosti ukrep formalno ni zavrglo. Zaradi tega se obramba na takšno odločitev ni mogla pritožiti. Vrhovno sodišče se je strinjalo, da ji takrat ni bila dana možnost pritožbe, a je ugotovitve o (ne)prištevnosti lahko izpodbijala v pritožbi na sodbo prvostopenjskega sodišča. In to je tudi storila. Sodišče pa je na njene pomisleke odgovorilo in stališče o neprištevnosti zavrnilo. Zato Mehmetijeva pravica do pravnega sredstva ni bila kršena.

Obramba je še zatrjevala, da sodišče ne bi smelo zavrniti njenega predloga za zaslišanje psihiatrov iz UKC Maribor, kjer se je Mehmeti zdravil neposredno pred kaznivim dejanjem. Enako naj bi veljalo tudi za predlog za postavitev izvedenca nevropsihiatra in po potrebi nevrokirurga ter nevrologa. Opozarjala je, da je bilo premalo upoštevano dejstvo, da je leta 2007 Mehmeti utrpel hudo poškodbo glave. Vrhovno sodišče je odgovorilo, da je bil tudi zaradi te poškodbe izveden obsežen dokazni postopek s štirimi izvedenci. Zaradi nasprotujočih se ugotovitev prvega in drugega psihiatra, so angažirali še psihiatrinjo (in nato travmatologa). Mnenji drugega psihiatra in psihiatrinje sta se skladali: poškodba je lahko povečala Mehmetijevo impulzivnost in agresivne preboje, ni pa privedla do popolne izgube nadzora nad mišljenjem in vedenjem. Nima trajne, pač pa mešano osebnostno motnjo. Zaradi nje je bila storilčeva zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja nebistveno zmanjšana, sposobnost obvladovanja pa bistveno. Kar je sodišče upoštevalo.