Obdolženca Edi Bajrami in Romulo Silva De Souza, ki sta sredi marca letos iz ladje v Luki Koper poskušala pod vodo odnesti skoraj 260 kilogramov kokaina, sta imela po predobravnavnem naroku, na katerem sta oba zanikala krivdo, do današnjega začetka glavne obravnave še nekaj časa za razmislek. Kot se je izkazalo, se je albanski državljan Bajrami vmes pogajal s tožilstvom in s tožilko Natašo Valentič Kuštra tudi dosegel sporazum o priznanju krivde. Na podlagi sporazuma ga je senat koprskega okrožnega sodišča obsodil na osem let zapora.

Za devet milijonov evrov kokaina v podpalubju

42-letnega Bajramija in 36-letnega brazilskega državljana Romula Silva De Souzo so policisti aretirali 14. marca, ko sta v Luki Koper v potapljaški opremi priplavala do ladje, ki je priplula iz Brazilije, in poskušala iz podpalubja odnesti malo več kot 258 kilogramov kokaina, vrednega devet milijonov evrov. Že dan prej sta poskušala priti v trup ladje, ki je bila tedaj še zasidrana na nekoliko bolj odprtem morju, vendar so zaposleni posumili, da se v morju dogaja nekaj nenavadnega, zato so naslednji dan, ko je bila ladja že v privezu, postavili stražo.

Med njo so ponovno opazili mehurčke zraka, ki sta jih spuščala potapljača, v nekem trenutku naj bi zagledali tudi plavutke, nase pa naj bi še posebej opozoril potapljač, ki ni znal dobro krotiti podvodnega skuterja, s pomočjo katerega sta iz struge Rižane priplavala do morja in ladje, in se je z njim večkrat zaletel v trup ladje. Luški delavci so poklicali policiste, ki so potapljača, ki sta vmes poskušala pobegniti, našli in ju aretirali. Kriminalisti so nato drogo našli med pregledom sistema za črpanje morske vode za hlajenje ladijskih sistemov.

Le revni albanski ribič?

Kot že omenjeno, na predobravnavnem naroku krivde nista priznala, Bajrami pa si je vmes premislil in s tožilstvom dosegel dogovor, da bo odslužil osem let zaporne kazni. Sodni senat, ki mu predseduje sodnica Nataša Tomazini Tonejc, je sporazum sprejel, na naroku za izrek kazenske sankcije pa je Bajramijeva zagovornica Martina Cupin prebrala njegovo plat zgodbe.

Bajrami je v dopisu sodišču zapisal, da je do aretacije v Albaniji živel zelo revno življenje. Z brezposelno ženo, sinom in hčerko, ki potrebuje operacijska posega zaradi težav z vidom in stopalom, je živel v bratovi hiši. Ker ni izšolan za noben poklic, je družino preživljal tako, da je z izposojenim lesenim čolnom lovil ribe in jih prodajal. Do njega naj bi nekega dne pristopila ena izmed strank, ki ga je spraševala, ali zna krmariti barko in se potapljati, nato pa je padla konkretna ponudba. V zameno za to, da bi v točno določeni ladji moral najti neko blago oziroma neko srebrnino, naj bi mu priskrbeli boljše mreže za lovljenje rib oziroma denar zanje. Privolil je, vendar takrat še ni vedel, da ga bodo odpeljali v drugo državo. Organizatorji devet milijonov evrov težke potapljaške akcije v Luki Koper naj bi mu na poti v Slovenijo vzeli mobilni telefon in dokumente, ob prihodu v Slovenijo pa naj bi se mu zlagali, da so v Italiji. Do takrat si je Bajrami že premislil in se želel vrniti domov, vendar mu niso pustili. Niso mu hoteli vrniti dokumentov, prav tako naj bi mu dali vedeti, da ga bodo ubili, če naloge ne izvrši do konca.

»Opravičujem se za dejanje. Prosim vas za usmiljenje in pri izreku za čim nižjo kazen. Če mi lahko pomagate v tej smeri, bom hvaležen,« je Bajrami s pomočjo sodnega tolmača še sam nagovoril sodni senat, ki sicer ni imel druge izbire, kot da sledi sprejetemu sporazumu o priznanju krivde in ga obsodi na osem let zapora. Oprostil ga je le stroškov kazenskega postopka.

Brazilec v potapljaško akcijo zaradi dolga

Sporazuma s tožilstvom pa ni sklenil (čeprav mu je sodišče danes dalo nekaj dodatnega časa) drugi potapljač Romulo Silva De Souza, ki je na glavni obravnavi, ki je stekla po izrečeni kazni Bajramiju, najprej dejal, da se ne bo zagovarjal, nato pa izčrpno odgovarjal na vprašanja tožilke in zagovornika Filipa Kukovca.

Pojasnil je, da ima bipolarno motnjo, hkrati pa je že od zgodnjih najstniških let odvisnik od prepovedanih drog, predvsem kreka. V domovini je bil zaradi drog dolžan okoli 4000 evrov in če je v preteklosti njegov podobno visok dolg poravnala mama, ga je moral tokrat »odslužiti«. Na vprašanje, kaj bi bilo, če dolga ne bi poravnal oziroma odslužil, je odgovoril: »To, kar se v Braziliji zgodi. Smrt.«

Ker so v njegovi soseski vsi vedeli, da se zna potapljati, so mu organizatorji prevoza kokaina ekspresno priskrbeli potni list in denar za letalsko karto za Milano, od koder so ga odpeljali najprej v Benetke, nato pa v najeto stanovanje oziroma hišo v Koper. Po njegovem mnenju je šlo za brazilsko-albansko navezo (zraven naj bi bila tudi ženska Paola), eden izmed Albancev, ki naj bi bil na vezi s kriminalci v Braziliji, pa je govoril tudi brazilsko in angleško. Povedali naj bi mu le to, da bo moral z Bajramijem iz ladje odnesti neke vreče in jih nato pustiti na bližnji plaži, kjer naj bi jih prevzel nekdo drug. Če bi opravil nalogo, bi bil njegov dolg odpisan, on pa bi se lahko vrnil domov. Z Bajramijem se je sporazumeval le z gestami, soobtoženi pa naj bi ga vodil in imel pri sebi tudi orodje in telefon.

Toda ni jima šlo po načrtih. Prvi dan nista mogla najti vratc, skozi katera naj bi prišla do droge. Naslednji dan so jima zato ponovno ukazali, da morata odplavati do ladje. Njihove zahteve je razumel kot grožnjo, saj so mu dali vedeti, da mora »poplačati račun«, saj naj bi pred tem grozili tudi njegovi ženi. Tudi v drugo nista bila uspešna, za nameček pa so ju še zasačili.