Nekdanji vodja mariborske enote hranilnice Lon Matjaž Majcan je bil lani pravnomočno obsojen zaradi treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja in pomoči pri tem kaznivem dejanju. Dobil je dve leti zapora in stransko denarno kazen 18.000 evrov. Ko je mariborsko okrožno sodišče njegov predlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrnilo, se je z odvetniki obrnil še na višje sodišče. To je nedavno odločilo v njegov prid. »Višje sodišče v izvršitvi zaporne kazni z delom v splošno korist vidi priložnost, da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o svojem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal svoje storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist,« so višji sodniki razložili svojo odločitev.
Oteževalne okoliščine »globoko v ozadju«
Majcan je bil obtožen več kaznivih dejanj. Da je od ruškega podjetnika terjal 170.000 evrov podkupnine za ureditev odpisa dolga pri NKBM, je bil oproščen, v drugem delu obtožbe, v katerem je prav tako igral glavno vlogo, pa obsojen. Ko je policija prisluškovala njegovemu telefonu, je prišla na sled tudi Nataši Matijevič, leta 2018 je bila zaposlena v mariborski Snagi, in direktorju podjetja Klemaks gradnje Sebastijanu Selinšku. Ta je svojemu prijatelju, ki je potreboval stanovanjski kredit, posredoval Majcanovo zahtevo, da bo moral plačati dva tisoč evrov podkupnine. Selinšek se je v prisluhih znašel tudi v času priprav na projekt prenove strehe glavne mariborske avtobusne postaje, prav tako Matijevičeva, ki je pri izbiri ponudnika za prenovo dala prednost Selinškovemu podjetju. Kot protiuslugo je zase in za Majcana zahtevala nagrado. Matijevičeva in Selinšek sta bila pravnomočno obsojena na pogojno kazen osem mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo in denarno kazen 12.000 oziroma 6400 evrov. Vsi trije so na glavni obravnavi očitke zanikali.
Prvostopenjsko sodišče je Majcanovo prošnjo, da ne bi šel v zapor, ampak delal v splošno korist, zavrnilo, pri čemer je upoštevalo vrsto, težo in število kaznivih dejanj ter stopnjo krivde. Toda po oceni višjega sodišča so to okoliščine, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, v fazi odločanja o nadomestitvi zapora z delom pa bi morale stopiti »globoko v ozadje«. Ko so obsojenčevi prošnji ugodili, so upoštevali, da zdaj živi zgledno družinsko življenje in je osebnostno urejen. Po njihovi oceni je v obdobju po kaznivih dejanjih svoje ravnanje ravnanje ponotranjil in se pokesal. Upoštevali so tudi, da je bil pred sodbo nekaznovan, da zoper njega ne teče noben drug kazenski postopek in da ni bil kaznovan zaradi prekrškov – torej družbi ni nevaren. Zdaj je zaposlen kot voznik in skladiščnik. Če bi moral v zapor, bi izgubil službo, novo pa zaradi medijske izpostavljenosti težko pridobil, so zapisali sodniki.
Pozitivna prognoza
Upoštevali so tudi, da je od kaznivih dejanj preteklo že več kot šest let, obsojenčevo starost in »življenjsko urejenost«. Prav tako, da kaznivih dejanj ne more ponoviti, saj ne more delovati v bančnem sektorju. Živi zgledno in po standardih ter merilih družbe, je socialno kot tudi premoženjsko urejen. Zdaj mu je torej mogoče zaupati, so poudarili.
»Po presoji višjega sodišča bo predlagani ukrep za obsojenca imel več pozitivnih učinkov kot prestajanje zaporne kazni v zavodu, s tem pa tudi učinkovitejšo rehabilitacijo v smeri, da kaznivih dejanj v prihodnje ne bo več ponavljal, za kar po presoji višjega sodišča obstaja pozitivna prognoza. Ne nazadnje pa bo z opravljanjem dela v splošno korist prispeval tudi v dobrobit skupnosti,« še piše v sklepu. Potek dela v splošno korist bo nadzorovala probacijska enota. Sodniki so tudi opozorili na zakonsko varovalo, ki velja v vseh takih primerih: če se ugotovi, da obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz dela v splošno korist, mora vseeno v zapor.
