Tam pod Sinjim vrhom nad Ajdovščino, na višinah okoli strmega Čavna, ki jim domačini pravijo kar Gora, ustvarja turizem družina Vidmar, ki dvakrat na leto v kolonijo povabi slikarje. Pri njih so sobe vabljiva prenočišča, sijajno kuhajo in na svoji kmetiji izdelujejo verjetno najboljši mlečni izdelek v Sloveniji, po burji imenovan burjata, različico italijanske burrate – mehkega sira v rahlo trši mlečni lupini s sijajno kremasto vsebino. Kljub popolni romantiki in prislovični gostoljubnosti pa domačini med Colom, Otlico in Predmejo še kako poznajo dogodke, v katerih so generacije domoljubno, tudi z življenjem, branile svojo Goro in slovenski rod pred poitalijančevanjem. Tako tudi v drugi svetovni vojni, ko se je pri Otlici zgodil grozovit zločin italijanske kraljeve vojske, ne fašistične milice, kot jih je bilo malo na slovenskih tleh.

Ubil otroka in sekal roke

V klerikalnih cerkvenih in dirigiranih desnih medijih vse pogumneje objavljajo hudo prirejene zgodbe o partizanskih zločinih, ki jih dnevno proizvajajo zgodovinarji modela dr. Stane Granda, Jože Dežman in Mitja Ferenc, vse napeljano na mlin Jožeta Možine, ki je doma prav iz Ajdovščine in mu do zdaj še ni uspelo priti do pokopališča na Otlici, kjer bi na nagrobnem spomeniku družine Bizjak lahko razbral drugačno, nepotvorjeno resnico.

Na Otlici je grob družine Bizjak, na obnovljeni požgani hiši je plošča v spomin Bizjakovim, v gozdu nad hišo je plošča v spomin sinu Bizjakovih partizanu Slavku, ki si je ob onemogli grozi, kaj so naredili njegovim, vzel življenje. Njegov invalidni brat Milan, mrtev razkazovan na vojaškem kamionetu, je bil opomin, kaj se bo zgodilo »partizanskim« družinam. Ob imenu Milana na grobu v italijanski Gorici je še vedno zapisano Ribello – upornik. Prvi, ki je nepojmljiv zločin natančno opisal, je bil zgodovinar dr. Tone Ferenc, oče prifarskega muzikanta Mitje Ferenca.

grob bizjakovih / Foto: Alenka Žavbi

Grob Bizjakovih na Otlici / Foto: Alenka Žavbi

Zločin se je zgodil v noči med pustnim torkom in pepelnično sredo s 24. na 25. februar 1943 v hiši Dol 139 (potujčeno Via Sanangelo) na Angelski gori pri Otlici. Zaradi nemočne jeze, ker so mladi z Gore na veliko odhajali v partizane, namesto da bi jih odvlekli v »batalione speciale«, so najprej razglasili »coprifuoco«, strogo zatemnitev ponoči, kar so zaradi komaj brleče male petrolejke ob bolnem otroku izrabili italijanski vojaki iz bližnje postojanke in obkolili hišo Bizjakovih, po domače Brgitnih, od koder je šel v partizane sin Slavko. Najprej so vojaki streljali na že omenjenega invalidnega Milana, ki je skušal pobegniti. Ranjen je obvisel na oknu. Med italijanskimi vojaki Angelo Sebardi, ki zgrožen pozneje zločina ni mogel zamolčati, je iz hiše prinesel malega bolnega, še ne dveletnega Branka, ki ga je imel rad, ker je bil star kot njegova hčerkica nekje v Italiji. Poveljnik poročnik (tenente) Ezio Capoccioli ga je ukazal odnesti nazaj v hišo. Ker je otrok jokal, ga je »hrabri« tenente ustrelil. Njegova mama Ivanka, v drugo noseča žena partizana Slavka, je mrtvega otroka stisnila k sebi, vendar jo je spet tenente ustrelil v trebuh, nato so ji ga razparali in iz nje izvlekli nerojenega otroka. Ko je mati Brigita (Brgita) nenadoma planila in tenenteju razpraskala obraz, so ji za kazen odsekali obe roki v zapestju. Gospodarja hiše Štefana Brgitnega, Slavkovega očeta, ki ni priznal, da je šel sin v partizane, so tepli, rezali, mu sekali roke in vanj streljali. Nato so vojaki v hišo nanosili drva, zakurili in v ogenj zmetali ranjene ... Žive!

Kralj upodobil veličino domoljubja

Kulturni delavec in publicist, dolgoletni ravnatelj gimnazije v Novi Gorici Bojan Bratina je bil rojen na Predmeji in letos mu je s širšo pomočjo uspelo izdati knjižni zbornik, v katerih so zapisi uglednih literatov in umetnikov, ki jih je tragedija Bizjakovih pretresla. Od zgodovinarja dr. Branka Marušiča, zbiralca ljudskega blaga in dogodkov na Gori Franca Črnigoja ter pisatelja dr. Danila Lokarja in njegove novele Za frontami do ohranjevalcev spomina na dogodek Lojzeta Likarja in Ivane Slamič, pisatelja in dramatika Toneta Partljiča ter Davorja Kernela, ki je zapis posvetil slikarju Tonetu Kralju in njegovi umetnini Angelska gora, nastali leta 1969. Upodobljena mama v žarečem ognju kvišku dviga otroka, da bi ga rešila pred plameni, v katerih že gorijo drugi, na oknu izbuljeni pogledi italijanskih vojakov, skozi vrata sršijo bajoneti. Sliko svojega pokojnega moža Toneta, tudi njegov brat France je bil slikar in kipar, je Mara Kralj predala goriškemu muzeju. Razstavljena je na gradu Kromberk, kjer jo je prvič, kot nam je sam povedal, videl tudi pisatelj Tone Partljič.

Bojan Bratina / Foto: Alenka Žavbi

Bojan Bratina, pretreslo ga je, zelo. / Foto: Alenka Žavbi

Tone Kralj kot krščanski humanist je bil oster borec proti fašizmu, zato so tudi njegove poslikave po primorskih cerkvah polne prikritih čelad, s fašističnimi in nacističnimi oznakami, s katerimi je opozarjal na prihajajočo katastrofo. Bil je velik domoljub, zato ga je zločin na Angelski gori tako presunil, da ga je upodobil v vsej grozi in veličini žrtvovanja. Samo medklic: ko so v časopisu Družina pisali o »svojem« slikarju Tonetu Kralju in se hvalili z njegovimi umetninami v slovenskih cerkvah, so na njegovo najbolj znano sliko Angelska gora pričakovano »pozabili«!
knjiga Brgitni / Foto: Alenka Žavbi

Angelska gora in upodobitev umetnika Toneta Kralja / Foto: Alenka Žavbi

Osupljiva slika pa je tako močno pretresla Toneta Partljiča, da se je pred štiridesetimi leti, tudi na prigovarjanje v Primorskem gledališču, odločil napisati »partizansko« igro z vsebino, posvečeno osvobodilnemu boju TIGR in junaku Primorske Janku Premrlu Vojku (bil je brat Rade, žene pisatelja Borisa Pahorja), ki je postal legenda na Gori, povezana neposredno tudi z zločinom nad družino Bizjakovih. Partljičevo dramo Rdeče in sinje med drevjem je zgodovinar in grmeči filozof Taras Kermauner označil za eno boljših dramatskih del s temo NOB. Toda pozor! Prijavo za uprizoritev drame v Primorskem narodnem gledališču so morali, še za časa rajnke Jugoslavije, poslati v potrditev takratni Kulturni skupnosti Slovenije, kjer so sprejemali ali zavračali napovedane programe vseh slovenskih gledališč. Partljičeva je bila gladko zavrnjena. Nekdo je namreč čisto slučajno, ampak res čisto slučajno, popačil naslov v Rdeče in svinje(!) med drevjem. Sinje naj bi sicer pomenilo čisto vero v prihodnost, rdeče pa revolucionarnost NOB.
tone partljič / Foto: Alenka Žavbi

Tone Partljič – preberite Rdeče in sinje med drevjem! / Foto: Alenka Žavbi

Je pa Tone Partljič v knjigi urednika Bojana Bratine Angelska gora zapisal: »Še vedno mislim, da je bil NOB edini častni slovenski odgovor na okupacijo. Da je bil primorski dolgotrajnejši in poseben in časten. Še vedno skušam razumeti domobransko stran, ne morem pa je sprejeti kot pozitiven nauk zgodovine in zagovarjati, ker bi bila kdaj lahko usodna za naš narod in osnovne etične vrednote. V zgodovino mora priti kot zmota katoliške in reakcionarne politike. Še vedno tudi mislim, da nekateri izrabljajo demokracijo in medije, zlasti RTV, za politične obračune, kjer jim pridejo prav govorice o teorijah zarote!« 
Priporočamo