V kateri stranki se zbirajo skrajno desni populisti, zagrizeno konservativni nacionalisti, evroskeptiki, prorusko usmerjeni, nenaklonjeni emigrantom, posebno muslimanskim (skrajno sovražni »Burke ne, mi imamo raje bikinke!« je bil njihov islamofobni in seksistični paradni predvolilni slogan)? Seveda v nemški AfD, Alternativi za Nemčijo, ki je svoj program dobesedno prekopirala od madžarske stranke Fidesz, ki so jo že pred leti hvaležno posvojili v naši SDS.
Kdo komu laže?
Janez Janša, ki je ideje za svoje govore dokazano prepisoval od nekdanjega predsednika vlade Združenega kraljestva Tonyja Blaira, za kar se po stari navadi ni niti opravičil, je tudi namige za najnovejši veleplakat, na katerem so Asta Vrečko, Robert Golob, Urška Klakočar Zupančič in Nataša Sukič z napisom Lažejo nam, dobil v Berlinu in seveda v Budimpešti. Viktor Orban je lažne namige naprtil dobrodelnemu Sorosu, sopredsednica stranke AfD Alice Weidel pa je jasno zapisala, da je prihodnost politike v nekorektnih lažeh, kar je pravzaprav plagiat Benita Mussolinija iz leta 1925: »Laž mora biti velikanska, da bi ji ljudje verjeli!« Zato je laž, ki jo je SDS zapisala na plakat pod štiri politične nasprotnike, preveč plitva in je postala njihova lastna javna laž.
Sedeminštiridesetletna nemška političarka Alice Weidel je nesporno lahko vzornica Janezu Janši tudi po družinskih značilnostih iz preteklosti. Časopis Welt am Sonntag, ki je raziskoval njeno preteklost, je našel v poljskih in nemških arhivih podatke, da je njenega dedka Hansa Weidla, uglednega nacističnega sodnika, Adolf Hitler kot predanega nacizmu posebej imenoval za odgovornega za obsojanje nasprotnikov tretjega rajha. Podobno imenovanje, kot ga je nedavno s prestola skrajno desne Katedrale svobode javnosti namenil 85-letni Peter Jambrek – da se moramo odpovedati vrednotam, ki opravičujejo revolucijo, ter partizanstvo in NOB postaviti pred naglo sodišče!
Weidlovi bi torej stoje zaploskale najbolj zagrizene članice SDS skupaj z izganjalcem hudiča iz LGBT Alešem Primcem, če ne bi prebrali, da je Nemka zagrizena lezbijka, poročena s partnerico Sophie Bossard, s katero imata dva fantiča. Sophie sicer prihaja iz Šrilanke in jo je kot otroka posvojil švicarski par.
Pa pustimo Janšo in Weidlovo, kajti bolj zanimivo je oglaševalsko, menda častno razsodišče, ki ni niti trepnilo z očesom, ko je pogruntavščina SDS na veleplakatih množično preplavila Slovenijo, obenem pa se nihče ni vprašal, kdo je plačal kar zajetno vsoto za takšno početje.
Zato pa se je natančno nasprotno godilo plakatni kampanji Zavoda mednarodne mreže antifašistov, v katerem združeni Slovenci, Italijani in Hrvati skušajo opozarjati javnost na zgodovinska dejstva in grozote fašizma, kar desna italijanska politika z roko v roki z našimi desničarji nenehno zavrača, čeprav je jasno, da se fašizem spet na veliko časti, zato je tudi madžarski Orban podelil visoko odlikovanje italijanskemu skrajno desnemu politiku Matteu Salviniju, čemur se je sočasno pridružila še Jambrekova izjava v imenu Katedrale svobode.
Zavod antifašistov je ob dogajanju v obeh Goricah, italijanski in naši, okoli Evropske prestolnice kulture smiselno želel dodati kultivirano plakatno akcijo, s katero bi opozorili na zločin in posledice fašizma pri vseh treh narodih. Zapišimo dva slogana s pri nas neizobešenih veleplakatov: Mussolini, Gorica, 31. julij 1942: Menim, da lahko žrtvujemo 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov. In drugi: Francesco Giunta, 1920, podsekretar predsednika italijanske vlade: Slovansko vprašanje bomo rešili z ognjem in mečem! Nekaj podobnega slišimo zdaj iz ust predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja. Samo medklic: protifašistični plakati naj bi bili tudi opozorilo italijanski Gorici, naj vendar črta s seznama častnih meščanov Benita Mussolinija, ki so se ga na začetku letošnjega leta znebili celo v najbolj aristokratskem italijanskem mestecu Salu ob Gardskem jezeru, ki ga je Mussolini leta 1943 razglasil za sedež njegove vlade.
Oglaševalski agenciji, ki imata v lasti številna oglaševalska mesta, Europlakat in Insmedia, sta protifašistična plakatna opozorila na Primorskem zavrnili, češ da bi motili dogajanje Evropske prestolnice kulture (EPK), čeprav pozneje oglaševalsko razsodišče ni našlo nobenega vzroka za zavrnitev. In kar najbolj zbuja strah, Italijani so brez težav dovolili protifašistično plakatiranje tako v italijanski Gorici kot v Trstu. Kdo nam torej laže, kdo lahko manipulira s fašizmom in z lahkoto prodaja nacizem?
Med pripravniki Trilaterale
Zato ni nenavadno, da je nad dogajanjem skrajno ogorčena ponosna članica antifašističnega zavoda, političarka, nekdanja poslanka in dolgoletna diplomatka Jadranka Šturm, ki se je hudo zamislila tudi ob slovesnosti na odprtju EPK, ko je predsednica države Nataša Pirc Musar v govoru spet pokazala svoje skromno znanje o manjšinah, kajti za organizacijo EPK je pohvalila manjšini na obeh straneh meje. Prav potiho so ji potem prišepnili, da slovenska manjšina v italijanski Gorici je, italijanske pa v Novi Gorici ni, kajti mesto je bilo od temeljev zgrajeno šele po drugi svetovni vojni. Predsednica države bi lahko povprašala o pravih dejstvih prav Jadranko Šturm, ki so ji fašistom zvesti belogardisti ubili strica na Urhu pri Ljubljani, njenega starega očeta pa je pokončal eden največjih nacističnih zločincev slovenskega rodu Odilo Globočnik v tržaški Rižarni, kjer so nacisti kot po tekočem traku morili slovenske in italijanske patriote. In prav Jadranka, ko je v Trstu službovala kot generalna konzulka, je od tamkajšnjega župana Roberta Dipiazze, sicer s strankarske liste madžarskega odlikovanca Salvinija, zahtevala, da se ob spominskih slovesnostih v Rižarni uporablja tudi slovenski jezik. In uspela. Zanimivo, da jo je podprl celo takratni zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je zdaj v druščini Katedrale svobode in je brez oklevanja podprl Jambrekovo prirejanje zgodovine.
Je pa predsednica države Nataša Pirc Musar naklonjena neverjetno ambicioznemu Žigi Vavpotiču. Ta je opozoril nase podobno kot njen mož z dobrotništvom do starejših, ki jih je učil uporabe računalnikov. Vavpotiču se je prek svojega vzornika nekdaj bankirja Marka Voljča uspelo uvrstiti, skupaj s predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije Franjem Bobincem, med pripravnike izjemno vplivnega združenja Trilaterale. Ko so se posebno radovednim razkrili pravi »sponzorji« predsednice države, je na dlani, da ne bodo opustili dajanja nasvetov o tem, kako naj deluje in nenehno zmanjšuje pomembnost položaja sedanjega predsednika vlade, ki je sicer njena največja želja v prihodnosti. Obenem bi za vsak primer Nataša Pirc Musar rada preživela v predsedniški palači še drugi mandat.
