Elvis Presley je julija 1954 posnel zanj dve temeljni skladbi, That's Allright in Blue Moon of Kentucky, oktobra istega leta je pa tudi prvič nastopil v radijski oddaji Gran Ole Opry. A v nadaljevanju tega leta se ni zgodil hipen ali meteorski uspeh. That's Allright ali Blue Moon of Kentucky nista povzročili zmagoslavnega vala, kakršen je štiri leta kasneje na primer zagrabil skladbo To Know Him Is To Love Him, ki jo je jeseni 1958 skupaj s sošolci posnel tedaj devetnajstletni Phill Spector, ko se je iz Los Angelesa kot požar razširila po ZDA ter na koncu osvojila prvo mesto ameriške lestvice. Nemara temu ni bilo tako prej tudi zato, ker Presley ni imel predhodnika, ki bi rokenrol glasbi utrl pot, tako kot jo je on utrl drugim. Tudi Spectorju.
Že nastop na radijski oddaji Gran Ole Opry, ki je načeloma gostila country izvajalce, ni bil pretirano uspešen. Nek očividec je izjavil, da bi bilo Elvisu boljše, če bi šel vozit tovornjak. Vseeno je podpisal pogodbo s konkurenčno oddajo Louisiana Hayride, ki se je predvajala na sto devetdesetih radijskih postajah v trinajstih zveznih državah. V severnoameriških razmerah je to pomenilo zgolj regionalen sloves, podobno, kot če bi bil v Sloveniji omejen zgolj na Štajersko ali Dolenjsko. Na njegovih nastopih se je občinstvo resda že začelo vesti prestopniško, predvsem ženski del je pa začel kazati znake histerične privrženosti, vendar pa so pogodbene obveznosti z južnjaško radijsko postajo Presleyja omejevale, da bi se širil onkraj meja juga. Postopnost v razvoju njegove kariere se je nadaljevala tudi skozi leto 1955, ko je med drugim spoznal zanj usodnega menedžerja Colonela Parkerja, konec tistega leta je pa podpisal prvo pogodbo z založbo RCA.
Prodajalo se je malodane vse
Leto dokončnega preboja je bilo 1956, ko so se mu dogodki začeli vrstiti z manično hitrostjo. Januarja se je povzpel na vrh ameriške lestvice s skladbo Heartbreak Hotel, obenem se je pa prebil v najbolj gledane televizijske oddaje na nacionalnem omrežju, v katerih je zbudil pozornost s svojim gibanjem bokov, ki je namigovalo na spolnost, zaradi česar se ga je oklicalo za škandaloznega. Spomladi 1956 je posnel tudi prvi album, nastopil v prvem filmu ter s Paramountom podpisal pogodbo za šest filmov, poleti je pa izdal skladbo Hound Dog, s katero je postal dokončni idol ameriških najstnikov.
Postal je simbol generacije in kontroverzna javna oseba, ki je združevala glasbo temnopoltih in belopoltih, s čimer je postavil nepreklicen mejnik v zgodovini svetovne pop glasbe. Z njegovim pojavom se je vse spremenilo. Navdihnil je milijone zemljanov, vključno s četvorko iz Liverpoola, ki se je kasneje poimenovala The Beatles in deset let po njem, torej leta 1964, osvojila svet z Beatlemanijo. Prvi veliki posel je bil Elvis. Decembra 1956 je prodaja Presleyjevih spominkov dosegla obseg dvaindvajsetih milijonov dolarjev, z menedžerjem Parkerjem pa veljata za pionirja posla, ki danes v primeru nemalokaterega pop izvajalca predstavlja poglaviten del prihodkov. Prodajalo se je malodane vse, kar se prodaja tudi danes; majčke, kavbojke, robčki, nogavice, športni copati, krila, bluze, pasovi, denarnice, kipci, knjige, šminke, kolonjske vode, osvežilni napitki in še kaj.
Očitno ni decembra brez Elvisa kot ne Elvisa brez decembra. Četrtega decembra 1956 je Presley na primer sodeloval na snemanju zasedbe belopoltih rokenrol zvezdnikov, v kateri so bili še Carl Perkins, Jerry Lee Lewis in Johnny Cash, njihovo naključno druženje je bilo pa kasneje poimenovano Million Dollar Quartet. Noč kvarteta zaslužkarjev. A to so postali šele kasneje. V tistem trenutku je bil edini z milijoni dolarjev povezljiv osebek Presley.
Družno podlegli vzgibu
Do dogodka naj bi prišlo spontano. Z namero posneti nove skladbe je v Sun studio v Memphisu najprej prišel Carl Perkins, ki mu je v začetku leta 1956 uspelo s skladbo Blue Suede Shoes. Sam Phillips kot lastnik studia in gonilna sila takratnega rokenrol dogajanja je uvidel priložnost, da na klavirju pridruži svežega varovanca Jerryja Leeja Lewisa, medtem ko je Presley prišel na vljudnosten obisk, a, glej ga zlomka, kaj kmalu, po eni inačici je bil pa tam celo prvi, tudi Johnny Cash. Evidentno so družno podlegli vzgibu, da skupaj zaigrajo, tudi snemalni tehnik je uvidel, da bi bila škoda, če bi ne pritisnil gumba za snemanje, spretni Phillips je pa tudi že poklical lokalnega novinarja. Hitra medijsko operativna akcija.
Drugi decembrski moment v Elvisovi karieri je tretji december iz leta 1968. To je bil dan ko je bil v javnost posredovan njegov povratniški TV koncert, ki je danes znan kot 68 comeback special. Posnet je bil že poleti po sedemletni odsotnosti z odrov in nenastopanja živo, ki je sledilo njegovi vrnitvi iz služenja vojaškega roka, kamor je bil vpoklican leta 1958. Po vrnitvi iz vojske je v živo nastopil spomladi 1961, potem pa do leta 1968 nikdar več. Samo še filmi.
Nastop je bil kot prototip »unppluged« koncertnega formata posnet v studiu ob spremljavi manjše zasedbe in pred izbranim občinstvom, v osnovi pa je bil tempiran na božič 1968. Vrnitev kralja. Comeback special. V sedmih letih odsotnosti so se pojavili The Beatles in The Rolling Stones, ki so postavili nove mejnike in pritegnili mlajše občinstvo, medtem ko so Elvisu pripadli starejši. S Parkerjem sta izvedla povratek ter pričela s tako imenovano drugo Elvisovo fazo. Po tem nastopu je spet začel nastopati v živo, kot se velja spomniti izjave Miše Mate Kovača, je pa Elvisova izvedba My Way iz Madison Square Gardna najboljše, kar je slišal peti koga v živo. To je začetek avtoceste proti belim kostumom z bleščicami ob stopnjevanju telesne teže. A nemalo kateremu privržencu njegovega lika in dela prav ta druga faza pomeni bolj znamenito obdobje od prve, ko je bil še suhljat. Elvis v poznem obdobju ali bolje rečeno v zadnjem stadiju, sploh po ločitvi od Priscille leta 1973 oziroma do smrti leta 1977, predstavlja zrelega državljana, katerega proti koncu naveličan glas je zmogel prenesti emocijo, ki nagovarja k popolni identifikaciji poslušalca. Tako ni decembra brez Elvisa Presleyja.
