S tem, ko je Slovenija postala stalna članica Evropske vesoljske agencije (ESA), katere ustanovna članica je tudi Švica, so dobili dodatne možnosti za tehnološki razvoj tudi slovenska podjetja in raziskovalci. Področij, kjer lahko Slovenija prosperira, je veliko, je prepričan Johann Richard, direktor Evropskega vesoljskega inovacijskega centra za globoke tehnologije (ESDI), toda veliko priložnosti za našo državo je na področju kvantne tehnologije, kmetijstva, kjer imamo močno dediščino, avtomobilske industrije, zdravstva in ne nazadnje umetne inteligence.
»Vesoljska tehnologija je najhitreje rastoča tehnologija na svetu. Za vsakdan pa pomeni vesolje veliko. Samo pomislite na GPS-navigacijo in vremenske napovedi, vse te informacije prihajajo iz vesolja,« je dejal Richard.
Da je bila Slovenija že zdaj pomemben akter na področju vesoljske tehnologije, je poudaril tudi dr. Igor B. Mekjavić, vodja laboratorija za vesoljsko fiziologijo in medicino na Institutu Jožefa Stefana, kjer raziskovalci preučujejo fiziologijo in medicino človeka v vesolju in ekstremnih okoljskih razmerah. Priložnosti bo zdaj gotovo še več. »Vse vede, ki so na Zemlji, od arhitekture, prava do medicine, so lahko vključene v vesoljsko delo. Jaz, ki delam na področju vesoljske medicine, sem le majhen delček tega,« je dejal raziskovalec. Slovenija ima z vstopom v ESA enake možnosti kot katera koli velika evropska država.
»Nič manj in nič več, saj smo njeni enakovredni člani. ESA ni le žakelj, ki nam bo dajal denar. Mi plačujemo članarino, na nas pa je, da se prijavljamo na razpise in dobimo denar. Če ponazorim, ko smo bili le pridruženi člani, sem delal manjše projekte, ko smo postali polnopravni člani, je ESA takoj akreditirala naš laboratorij kot enega od treh v Evropi. Ko smo dobili akreditacijo, nam je posodila opremo, vredno dva milijona evrov, nato pa dodelila ogromen projekt, ki ga izvajamo štiri do pet let,« je ponazoril Mekjavić.
Vibracijska vadba in umetna težnost
Gre za projekt vibracijske vadbe, pri katerem bodo vrednotili vpliv umetne težnosti pri izboljšanju rezultatov vadbe. Seveda je projekt v prvi vrsti namenjen astronavtom, toda delovanje ESA sledi motu Življenje v vesolju za življenje na Zemlji, kar pomeni, da morajo ugotovitve in rezultati projektov dati konkretne odgovore, ugotovitve pa morajo biti uporabne tudi na Zemlji.
»Če najdemo rešitve za nekaj astronavtov, ki bodo šli na Mars, bo to ogromno pomenilo tudi za ljudi, ki se soočajo s starostno izgubo mišične mase, osteoporozo in spremembami srčno-žilnega sistema,« je jasen Mekjavić.
V projekt sta vključena še laboratorija v Nemčiji in Franciji. V nemškem vesoljskem centru v Kölnu so začeli prvi raziskovati, kako pasivna umetna težnost za pol ure na dan vpliva na človeka in ali lahko preprečimo izgubo mišične in kostne mase ter spremembe v srčno-žilnem sistemu. Kot pojasni sogovornik, je bil odgovor, da pol ure vadbe na dan ni dovolj. Rezultati francoskega partnerja v Toulousu še niso znani.
»Naša naloga je, da vrednotimo vibracijsko vadbo. To je, če poenostavim, kot bi delali obremenjene počepe na ploščadi, ki vibrira. Ne stoje, ampak leže. Vibracije, kamor spadajo počepi, naj bi preprečile izgubo mišične mase, kar bi pomagalo pri srčno-žilnem sistemu. Preprečile naj bi tudi zgubo kostne mase. A če hočemo nekaj primerjati, moramo imeti kontrolno skupino. Ena samo leži nekaj mesecev, druga vadi na napravi horizontalno, tretja pa dela na centrifugi,« na kratko razloži projekt Igor B. Mekjavić, ki se lahko tudi pohvali, da kar 12 ekip iz vse Evrope in tudi Kanade sodeluje v našem laboratoriju za vesoljsko fiziologijo v Planici.
»Veste, astronavti imajo na Mednarodni vesoljski postaji skoraj dve uri časa na dan za vadbo, a še vedno prihajajo na Zemljo v slabšem stanju kot prej. To pomeni, da ta vadba ni optimalna in ne zadostuje. Postavlja se vprašanje, kako to vadbo izboljšati in ali lahko to naredi umetna težnost,« pravi Igor Mekjavić.
Že Herman Potočnik Noordung je ugotavljal, da če naredimo vesoljsko postajo, ki je okrogla in se vrti, potem ustvarimo umetno težnost. »Toda realnost je, da bodo plovila ostala taka, kot so. Če pa v to plovilo vgradimo centrifugo, lahko astronavti v njej dnevno izvajajo vadbo. V Planici imamo tako centrifugo, ki je zelo velika. Smo pa naredili doslej šele pol raziskave, a lahko rečem, da je imel Noordung prav,« optimistično nakaže raziskovalec.
Vse to je samo začetek, nova odkritja spodbujajo nova vprašanja in nove povezave s svetom.
»Če bi me vprašali pred 20 leti, ali se bodo prišli v Slovenijo učit študenti z vsega sveta o vesoljski medicini, bi se enako smejal kot marsikdo. A danes je to resničnost, uresničilo pa se je, ker smo začeli z majhnimi raziskavami, ki so postajale večje in večje, dokler se ne zaveš, da vendarle imamo veliko znanja in izkušenj.«
