Predstavljajte si, da se dve uri pogovarjate z umetno inteligenco. Prijazen glas vas ob tem vodi skozi pogovor o otroštvu, spominih, karieri, o svetovnonazorskih pogledih. Skoraj takoj za tem pa pred vami stoji virtualna, digitalna replika, ki je sposobna utelešati vaše vrednote in preference z osupljivo natančnostjo.
To je dandanes že mogoče. Nedavno je izsledke takšne raziskave objavilo moštvo, ki je vključevalo raziskovalce z ameriške univerze Stanford in iz podjetja Google DeepMind. Članek, ki je bil objavljen na arXiv, predstavlja povzetek raziskave, v kateri so ustvarili tako imenovane simulacijske agente, ki lahko posnemajo posameznike.
Tisoč ljudi
Ekipo je vodil Joon Sung Park, doktorski študent računalništva na Stanfordu. V raziskavo so vključili tisoč ljudi različnih starosti, spolov, izobrazbe in političnih prepričanj. Po intervjujih z njimi je ekipa ustvarila replike teh posameznikov.
Da bi preverili, kako dobro umetna inteligenca posnema ljudi, so udeleženci dvakrat opravili serijo osebnostnih testov, anket in logičnih iger v razmiku dveh tednov. Nato so »kopije« opravile enake vaje. Rezultati so bili 85-odstotno podobni.
»Cilj je bil ustvariti množico digitalnih kopij posameznikov, ki lahko dejansko sprejemajo odločitve, kot bi jih resnični človek,« je za MIT Technology Review povedal Park.
Takšni simulacijski agenti, kot jih še imenujejo, se nekoliko razlikujejo od orodnih agentov, ki jih že nekaj dalj časa razvijajo vodilna UI-podjetja. Slednji so modeli, zgrajeni za izvajanje nalog namesto človeka, kot so vnos podatkov, pridobivanje informacij ali načrtovanje sestankov. Raziskave o simulacijskih agentih pa precej presegajo takšne cilje.
Etična vprašanja
Takšne raziskave nedvomno odpirajo mnoga etična vprašanja. Tako kot tehnologija za generiranje slik olajša ustvarjanje škodljivih »deepfake« posnetkov brez privolitve, tehnologija za ustvarjanje kopij ljudi sproža vprašanja o tem, kako enostavno lahko dandanes izdelajo orodja za poosebljanje drugih na, recimo, svetovnem spletu, ne da bi si tega želeli ali dali privoljenje.
Metode vrednotenja, ki jih je ekipa uporabila za testiranje, kako dobro računalniško vezje posnema ljudi, so bile doslej precej osnovne. Vključevale so splošno anketo in ocene petih osebnostnih lastnosti. UI-agenti so bili sicer nekaj slabši le pri posnemanju ljudi v vedenjskih testih, ki pokažejo, kako udeleženci razmišljajo o vrednotah, kot je pravičnost.
Za gradnjo takšnih kopij, ki dobro posnemajo ljudi, so raziskovalci morali najti načine za destilacijo človeške edinstvenosti v jezik, ki ga razume umetna inteligenca. Izbrali so kvalitativne intervjuje, za katere Park pravi, da so učinkoviti pri spoznavanju posameznika. Intervjuji lahko razkrijejo posebnosti, ki jih v anketah ne bi zaznali. Vendar intervjuji niso edina možnost. Podjetja, ki ponujajo izdelavo digitalnih dvojnikov uporabnikov, lahko uporabijo tudi UI-modele za analizo e-poštnih sporočil ali drugih podobnih podatkov.
