Leta 1924 so v ameriškem mestu Pittsburgh odprli prvi predor za avtomobilski promet. Gre za dvocevni predor Liberty s štirimi pasovi, dolg je 1795 metrov in obratuje še danes. Najstarejši slovenski avtomobilski predori so nastali leta 1930, danes jih imamo v avtocestnem omrežju 49. S 7864 metri je najdaljši predor Karavanke, ta bo do zgraditve druge cevi edini slovenski avtocestni enocevni predor. Zgradili so ga tik pred osamosvojitvijo in je postal simbol slovenskega povezovanja z zahodno Evropo. Manj kot mesec dni po odprtju predora pa je bil tudi prizorišče spopada med teritorialno obrambo in silami JLA.
Po svetovnih statistikah je vožnja skozi predor varnejša od tiste na prostem. Razlogov za to je več, med te štejemo okoljske, verjetno pa k varnosti pripomore tudi domnevna večja pozornost in pazljivost voznikov v predorih. V teh prometnih nesreč tudi pri nas ni veliko. Lani so jih našteli 44, od tega sta bila dva človeka hudo telesno poškodovana, 12 pa jih je dobilo lažje poškodbe. Letos so policisti obravnavali 33 nesreč, pri teh so bili trije udeleženci huje poškodovani, pet pa lažje. Kljub na srečo skromni nezgodni statistiki pa zna del prebivalstva med vožnjo v predoru čutiti tesnobo.
»Različni viri omenjajo od tri- do 15-odstotni delež oseb z blažjim ali hujšim občutkom tesnobe pri vožnji skozi predore,« pravi strokovnjak za prometno psihologijo dr. Marko Polič. »Deleži so verjetno različni, ker ne gre za enotno motnjo, temveč govorimo o spektru težav, od blažjega neprijetnega počutja do paničnih napadov. Nekateri vozniki raje prevozijo več kilometrov, da bi se izognili predorom. Pravzaprav gre za obliko fobije, to je neutemeljenega strahu pred določenim pojavom, krajem ali dogodkom, kot so bolj znane klavstrofobija, akrofobija, arahnofobija in podobne. Delno je predorska fobija vrsta klavstrofobije, to je strahu pred zaprtim prostorom. Razlogov za strah je lahko več,« pojasnjuje psiholog dr. Polič. »Vedno gre za naučene odzive, bodisi zaradi osebne ali namestniške neprijetne izkušnje. Znanih je nekaj hudih nesreč v predorih, in čeprav je vožnja skoznje objektivno varnejša, saj smo manj izpostavljeni vremenskim nevšečnostim, vozniki vozijo počasneje, manj je prehitevanja, predori pa so pod večjim nadzorom, nam v spominu bolj ostajajo katastrofični scenariji. Podobno je z letalskimi vožnjami, ki so v primerjavi s cestnim prometom veliko varnejše, pa se v letalu potniki le bolj bojijo.«
Pozorni bodimo zlasti ob vstopu v predor in izstopu iz njega
Strokovnjaki kljub statistični varnosti opozarjajo na nekatere pasti pri vožnji skozi predore, ki jih na odprtem običajno ne srečamo. Najočitnejša je povezana s spremembo svetlobnih razmer. V Sloveniji imamo srečo, da so predori večinoma dobro osvetljeni. Če pa nas pot zanese v slabše osvetljen predor, naše oči potrebujejo nekaj časa, da se privadijo na pičlejšo svetlobo. Tedaj nekaj trenutkov pravzaprav ne vidimo nič in v resnici vozimo na pamet. Podobno velja pri izhodu iz predora, ko iz teme pridemo na svetlobo in nas ta za hip zaslepi. Pozorni moramo biti tudi na spremembo voznih razmer ob slabem vremenu. Denimo, ko zunaj piha močan veter, pada dež ali sneg. Posebna zgodba je tudi toča, ta lahko voznika ob izstopu iz predora posebej prestraši. Nekateri vozniki pa ob toči ravnajo skrajno neodgovorno in poskušajo svoje vozilo zaščititi z vedrenjem v predoru. To, seveda, ni dovoljeno.
Avtocestni predori so ožji, saj nimajo odstavnega pasu. Ob morebitni nesreči ali okvari avtomobila se zato tudi prej pojavijo zastoji. Ustavljanje v predorih je dovoljeno le v nujnih primerih. Priporočeno je, da vozilo ustavimo v odstavni niši. Če to ni mogoče, moramo zapeljati ob skrajni desni rob vozišča. Tedaj je treba takoj ugasniti motor vozila, ključ pa pustiti v ključavnici za vžig motorja. Nadalje moramo previdno izstopiti iz vozila, obleči odsevni jopič in poklicati pomoč po SOS-telefonu. Kadar dogodek nima hujših posledic, se v predor pripelje Darsov vzdrževalec in pokliče avtovleko. Ob morebitnem zastoju v predoru moramo vozniki vklopiti vse štiri utripalke in paziti, da imamo pred seboj vsaj pet metrov varnostne razdalje.
Tudi na agenciji za varnost prometa poudarjajo pomembnost vzdrževanja varnostne razdalje v predorih. Ob tem opozarjajo še na upoštevanje omejitev hitrosti ter spremljanje prometne signalizacije že pred predorom in v njem. Pozorni moramo biti tudi na zadostno količino goriva in tehnično ustreznost vozila. Policija pa kot najpogostejši vzrok nesreč v predorih pri nas ugotavlja prav nezadostno varnostno razdaljo, preveliko hitrost in tudi vožnjo v nasprotno smer.
Že samo omemba sekcijskega merjenja zmanjšala hitrosti
»Žal je med našimi vozniki kar nekaj takih, ki v predorih povečujejo lastno ogroženost, ob tem pa ogrožajo tudi varnost drugih,« opozarja dr. Polič. Pogosta težava je tudi, da številni vozniki niti ne poznajo pomena vseh oznak v predorih oziroma jih ignorirajo. Primer tega so modre talne LED-lučke levo in desno ob robu vozišča v predorih. Nameščene so na vsakih 100 metrov in označujejo najmanjšo priporočeno varnostno razdaljo med tovornimi vozili. Vozniki teh jo pogosto ignorirajo tudi v želji, da bi z zmanjšanim uporom privarčevali pri gorivu, a s tem povečujejo verjetnost naleta.
Pogosta je tudi prehitra vožnja. Pri Darsu so pred leti ugotovili, da je že samo omemba sekcijskega merjenja hitrosti v trojanskih predorih močno spustila povprečno hitrost vožnje. Ta je pred začetkom uvedbe sistema leta 2017 tam znašala okoli 115 kilometrov na uro, kar je celo pet kilometrov nad tolerančno mejo. Ko se je samo začelo poročati o uvajanju tega ukrepa, pa je povprečna hitrost upadla na 92 kilometrov na uro. V tem obdobju jim je uspelo iz trojanskih predorov skoraj povsem odpraviti prometne nesreče. Ko se je obdobje sekcijskega merjenja na tem odseku končalo, se je povprečna hitrost spet nekoliko povzpela. Na odseku naj bi omenjeni ukrep ponovno uvedli v drugi polovici prihodnjega leta. Tedaj se zna hitrost znova umiriti, s tem pa tudi povečati varnost za vpletene v prometu.
Kaj pa lahko storijo posamezniki, ki jih je vožnje skozi predore kljub vsemu strah, in kako jim lahko pomagamo drugi? »Predvsem je pomembno, da vedno vozimo varno, v skladu s prometnimi predpisi in razmerami. Če gre za hujše težave – ker so fobije 'nerazumne', jih prepričevanje, da so predori varnejši, samo po sebi ne bo nujno zmanjšalo –, pa lahko pomaga psihoterapija,« še pojasnjuje dr. Polič.
