So vam igre na srečo blizu? Ste bili pri tovrstni igri že kdaj uspešni? Saj veste, zelo redkim uspe po tej poti zaslužiti dovolj, da so preskrbljeni za vse življenje. Ko beseda nanese na štiri kolesa, si tega, da bi igrali na srečo, razvojniki seveda ne dovolijo. Vsak štirikolesnik, ki zapelje na cesto, je tja zapeljal z razlogom, da bi se dobro prodajal in tako prinašal dobiček. Enkrat jim tovrstna misija uspe z odliko in odpirajo šampanjce, spet drugič ne gre vse po načrtih. A praviloma velja, da vsak javnosti predstavljen avto podjetju zagotavlja dobiček.
Za Renault in njihov model 16 zlahka zapišemo, da so z njim zaslužili dovolj za pokritje morebitne izgube kakšnega drugega modela. Med letoma 1965 in 1980 so jih namreč izdelali natančno 1.845.959, odlično se je prodajal v večini evropskih držav, med drugimi je zapeljal tudi v slovenske garaže. Poskušal je osvojiti tudi srca ljubiteljev avtomobilizma v ZDA in Kanadi, a se to ni zgodilo, saj so bile prodajne številke zanemarljive.
Leta 1965 postal evropski avto leta
Možakar, ki ima največ zaslug za uspeh R16, je bil Gaston Juchet, njegov oblikovalec, k projektu ga je povabil predsednik uprave Pierre Dreyfus. Za inženiring je bil odgovoren Yves Georges. Z vidika tehnike je spominjal na Citroënovega traction avanta, saj je imel pogon speljan na prednji kolesi, motor nameščen za menjalnikom in torzijsko vzmetenje. Šlo je za klasični »hatchback«, notranjost pa so lahko prilagodili na sedem načinov, v prid družinski uporabnosti. »Avto lahko opišemo kot družinski, a ni ne limuzina ne karavan. Je pa vsekakor malce drugačen od tega, česar smo vajeni,« so zapisali novinarji Motoring Illustrated, ki so R16 testirali nekaj mesecev pred uradnim začetkom prodaje. Nekaj posebnega je bila neenaka medosna razdalja od leve proti desni, kot že prej pri modelu 4 in pozneje pri modelu 5. Na levi strani je bila za sedem centimetrov (2,76 metra) daljša kot na desni, da so lahko namestili prečno vzmetenje s torzijsko palico. To je zagotovilo gladko vožnjo tudi na grbinah.
Serijska proizvodnja se je začela marca 1965 v novi tovarni Sandouville, ki so jo dokončali le malce prej, za uradno predstavitev pa so izbrali salon v Ženevi. Prvi primerki so bili namenjeni kupcem v Franciji, nekaj mesecev pozneje so ga predstavili tudi z volanom na desni strani za Otočane, kjer si je R16 kmalu ustvaril sloves enega najbolj priljubljenih uvoženih avtov. Ti so se tudi po zaslugi fiata 127 in volkswagna golfa čedalje bolj uveljavljali. Osnovni model je imel vgrajen 1,5-litrski bencinski motor z močjo 55 konjev (40 kW), leto pozneje so predstavili 1,6-litrskega s 84 konji (62 kW), ki je pospešil vse do hitrosti 160 kilometrov na uro. Na voljo je bil tudi samodejni menjalnik, prav tako električni pomik prednjih stekel in centralno zaklepanje. Najmočnejša različica v kombinaciji z opremo TX se je slabo prodajala, med drugim zaradi posledic naftne krize leta 1973. Proizvodnja se je sicer nadaljevala vse do leta 1980, čeprav so uradnega naslednika, večji model 20, predstavili že pet let prej. Zanimivo, da Renault po opustitvi proizvodnje R16 »hatchbacka« ni izdeloval vse do različice 21, ki so jo predstavili leta 1989. So se pa odgovorni poigravali s konceptom mešanice kupeja in kabrioleta, a bi bila njegova proizvodnja predraga, zato so projekt opustili. »Nobenega dvoma ni, da je renault 16 najinteligentneje zasnovan avtomobil, kar sem jih kdaj srečal. Po mojem bi ga vsak britanski proizvajalec avtomobilov moral kupiti samo zato, da bi videl, kako je sestavljen,« je R16 polaskal sloviti dirkač Stirling Moss, potem ko so tega renaulta leta 1965 evropski novinarji izbrali za avto leta.
Prtljažnik in štiri kolesa niso dovolj
Danes je jasno, da je šlo za enega najpomembnejših avtomobilov tistega obdobja, nekateri primerki so še danes del prometa, po letih zatišja na trgu pa znova dosegajo visoke vrednosti. Tudi po zaslugi vizije prvega moža podjetja Pierra Dreyfusa, ki se je zavedal: »Stvari moramo narediti drugače. Za avto ni več dovolj, da ima štiri kolesa in prtljažnik. Primeren mora biti za družine, ki jih privlači sodobna potrošniška družba. Predvsem pa je pomembno, da dosežemo velikoserijsko proizvodnjo.« Nekaj posebnega je bil prtljažnik s štirimi različnimi izvedbami, ki je lahko pogoltnil od 346 pa vse do 1200 litrov, saj je bilo zadnjo klop mogoče pomikati, zložiti ali odstraniti.
Med ponosnimi lastniki R16 letnik 1978 je tudi Tony Horwood, ki zanj pravi: »Je odličen primer enega najboljših avtomobilov tistega obdobja. Konec koncev je postal tudi evropski avto leta. Moj z opremo TX je posebno zmogljiv, tudi oprema je za tiste čase nenavadno bogata. Lahko bi ga primerjal z bolj premijskimi avti tistega časa, kot sta bila audi 80 in BMW 1602.« Za njegovo različico je bilo sicer na britanskem trgu treba odšteti 1894 funtov, kar je bilo za 21 več od saaba 99 in za 55 manj od lancie beta. Zanimivo, da so za naslednika, renault 20, znova določili oblikovalca Jucheta s ciljem, da avto doživi odločno modernizacijo. Postal je prvi štirikolesnik tistega časa, ki so ga oblikovali z uporabo računalnika in programov CAD. Uspeha predhodnika ni ponovil, saj so jih prodali nekaj več kot 600.000.
