Nissan dayz, subaru 360, suzuki fronte, mitsubishi minica, daihatsu fellow, honda vamos, subaru rex, honda today, daihatsu leeza, suzuki cappuccino, honda N-box, mazda carol, toyota pixis joy ... Priznamo, cel kup zanimivih avtomobilskih imen, a le tu in tam smo za kakšno slišali. Večinoma gre za štirikolesnike, ki so na voljo zgolj na Japonskem ali še kakšnem okoliškem azijskem trgu, prav vsi pa so avtomobili japonskih proizvajalcev in jih tam uvrščajo v razred tako imenovanih vozil kei.
Kei je kratica za besedi keidžidoša, ki bi v približnem prevodu pomenila lahek avtomobil. Da je avto lahek, pa mora biti tudi majhen in avtomobili kei so v resnici prav to. Ideja za proizvodnjo takšnih avtomobilov se je na Japonskem pojavila že kmalu po drugi svetovni vojni, cilj pa je bil, da bi si jih ob davčnih olajšavah, ki bi jih prinesla nakup in lastništvo takšnega avtomobila v primerjavi z običajnimi, ter ob nizkih stroških lastništva lahko privoščile množice in bi hkrati njihova proizvodnja pomagala tudi takrat zlomljenemu gospodarstvu.
A da je avto lahko sodil v kategorijo kei, kar bi torej prineslo omenjene olajšave, je bilo treba začrtati določena pravila. Prve kriterije je japonska vlada določila že leta 1949, za to, da vse skupaj že na začetku ni steklo, kot so si zamislili, pa so bila kriva preveč striktna določila. V naslednjih dveh letih so jih zato dvakrat zrahljali, odločilnega pomena pa je bila tretja sprememba leta 1955, ki je nato obveljala več kot dve desetletji. Po njej so bili lahko avtomobili, da so spadali v kategorijo kei, dolgi največ tri in široki 1,3 metra, motor pa je imel lahko največjo prostornino 0,36 litra. To pa so že bili pogoji, ki jim je z različnimi modeli brez težav zadostila večina proizvajalcev in sledil je razcvet, katerega začetniki so bili denimo subaru 360, prvi množični kei avto masovne proizvodnje, ki so ga med letoma 1958 in 1971 izdelali skoraj 400.000 primerkov, ali pa različni modeli suzulight, kot je bilo med letoma 1955 in 1969 ime Suzukijeve znamke, pod katero so tržili avtomobile kei.
Sprva precej osnovni avtomobili so z leti postajali tudi vedno bolj sofisticirani – prvi samodejni menjalnik se je pri njih tako v modelu honda N360 pojavil leta 1968, dve leti kasneje pa je prodaja tovrstnih avtomobilov na Japonskem dosegla že številko 750.000. Jasno, to je pripeljalo do tega, da so oblasti zavohale denar in vedno bolj zmanjševale olajšave, kar pa je imelo nasprotni učinek od načrtovanega. V naslednjih letih je namreč prodaja strmoglavila, zato so sredi 70. let po več kot 20 letih uvedli nova pravila, kriteriji pa so se nato spremenili še nekajkrat – po zadnji spremembi je lahko avto dolg največ 3,4 metra, širok 1,48 in visok 2 metra, moč motorja pa je omejena na 64 konjev (47 kW).
Med avtomobili kei sicer najdemo tako dvosedežne športnike kot male limuzine, pa tiste s prisekanim zadkom, škatlaste enoprostorce in mini športne terence. Tudi danes so izjemno priljubljeni, saj predstavljajo več kot tretjino vseh prodanih avtomobilov, pri čemer jih kar nekaj seveda že poganja elektrika. Le nekaj se je spremenilo. Avtomobili kei so bili včasih najbolj priljubljeni med mladimi in mladimi družinami, zdaj pa so njihovi kupci večinoma starejši.
