Robert F. Kennedy mlajši je pred kratkim izstopil iz predsedniške tekme v ZDA in podprl republikanca Donalda Trumpa. Žalostni konec žalostne zgodbe, so se odzvali njegovi sorodniki, člani ene največjih (demokratskih) političnih dinastij. »Ta podpora je izdaja vrednot, ki jih je zagovarjal njegov oče in za katerimi stoji vsa družina,« so se odzvali Kennedyjevi, ki so celo v času sorodnikove kampanje javno podprli najprej Joeja Bidna, nato pa Kamalo Harris. Po drugi strani je bil Trump podpore zelo vesel, napovedal je, da bo v primeru ponovne izvolitve ustanovil komisijo, ki naj bi se ukvarjala z atentati (vključno z julijskim poskusom nanj). Objavil naj bi tudi vso dokumentacijo, povezano z atentatom na predsednika JFK, Robertovega strica. Po Trumpovem mnenju bi bil ta zelo ponosen na svojega nečaka, enako pa je prepričan tudi za njegovega pokojnega očeta, nekdanjega senatorja in tožilca Roberta F. Kennedyja (RFK), ki je pod streli atentatorja padel manj kot pet let za svojim bratom, ko je bil tik pred osvojitvijo nominacije za demokratskega predsedniškega kandidata.
Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila precej turbulentna: najprej je bil umorjen JFK, sledila sta najslavnejša borca za državljanske pravice Malcolm X in Martin Luther King.
Minister, senator in bodoči predsednik
»V Ameriki ne potrebujemo delitev, sovraštva, nasilja, nespoštovanja zakonov. Potrebujemo ljubezen, modrost, sočutje do sočloveka, čut za pravičnost do tistih, ki v naši državi še vedno trpijo krivico – pa naj bodo svetle ali temne polti,« je v govoru v Indianapolisu le nekaj dni zatem dejal RFK. Ni se zavedal, kako kmalu bodo naboji leteli tudi v njegovo smer. Dva meseca pozneje, 5. junija 1968, je v luži lastne krvi obležal na mrzlih tleh kuhinje v hotelu Ambassador v Los Angelesu. Umrl je 25 ur pozneje, star 42 let. Med rokovanjem z osebjem ga je ustrelil 24-letni Palestinec Sirhan Sirhan, ki ga je dvakrat zadel v desno podpazduho, enkrat pa v glavo za desnim ušesom. Senatorja naj bi sovražil zaradi njegove podpore Izraelu.
Tistega usodnega dne je imel RFK enega od govorov v kampanji za demokratsko predsedniško nominacijo (ki bi jo zaradi velike priljubljenosti in podpore elektorjev najverjetneje dobil), v katero je vstopil z zamudo šele marca 1968. Za seboj je imel bogat politični življenjepis, saj je nekaj let v vladi še slavnejšega starejšega brata delal kot pravosodni minister, nekaj mesecev po atentatu nanj v Dallasu pa se preselil v zvezno državo New York in bil izvoljen za senat. Če bi osvojil predsedniško nominacijo, bi se v bitko podal proti republikanskemu kandidatu Richardu Nixonu, ki ga je osem let prej premagal tudi brat JFK.
Ubit zaradi podpore Izraelu
RFK v času atentata ni uradno varovala tajna služba, je pa imel ob sebi bivšega agenta FBI ter dva neprofesionalna telesna stražarja. Eden je bil nekdanji igralec ameriškega nogometa, drugi dobitnik zlate olimpijske medalje v atletskem deseteroboju. Tistega večera je RFK po govoru šel do novinarjev, da bi odgovoril na nekaj njihovih vprašanj, na poti do tja so ga oblegali oboževalci in volilci, z mnogimi se je rokoval. Nenadoma je nadenj planil atentator in ga od blizu večkrat ustrelil. Množici ga je nekako uspelo razorožiti. Natakar Juan Romero, s katerim se je v času streljanja rokoval, si je glavo ranjenca položil v naročje, v roke pa mu stisnil rožni venec. »So vsi v redu?« ga je pobaral RFK. Pomiril ga je, da so (pet ljudi je bilo ranjenih, a nobeden tako hudo), Kennedy pa se je potem obrnil stran in zamrmral, da bo vse še v redu. Ker je bilo na kraju dogodka veliko predstavnikov medijev, jim je uspelo minute po atentatu prenašati v živo po televiziji. Eden od ranjenih novinarjev se je celo javljal z nosil. »Ne me dvigovati,« je še uspelo zašepetati RFK, kar so bile njegove zadnje besede. Izgubil je zavest, prestal je skoraj štiriurno operacijo, a je bil strel v glavo z razdalje treh centimetrov zanj vendarle usoden.
»To sem storil za svojo državo,« naj bi atentator Sirhan Sirhan zakričal takoj po streljanju. Kot otrok se je v Palestini za las izmaknil smrti v bombnem napadu, kar naj bi vplivalo na njegova poznejša dejanja. Bil je tudi priča dejanjem nasilnega očeta, prav tako je bil zraven ob smrti starejšega brata. Ko je bil star dvanajst let, se je družina preselila v ZDA, nad čemer ni bil niti najmanj navdušen. »Prijatelj mojega sovražnika je tudi moj sovražnik,« je bil njegov moto. Vseeno mu je sprva šlo vse kot po maslu, bil je odličen učenec, vpisal se je v kadetsko šolo, potem pa je oče zapustil družino, umrla je sestra, aretirali so dva brata, sam pa je postajal vse večji skrajnež. Drugačen, bolj vzkipljiv in nenehno jezen naj bi postal po padcu s konja. V svojem dnevniku je zapisal, da mora RFK ubiti še pred 5. junijem, pred prvo obletnico šestdnevne arabsko-izraelske vojne. »Mora biti ubit. S to mislijo sem skoraj že obseden. Umreti mora. Ubiti ga je treba,« so preiskovalci našli med zapiski. Atentator se pozneje naj ne bi zmogel spomniti streljanja, kot razlog pa navedel pijanost, a je na sojenju leta 1969 zločin priznal. Obsojen je bil na smrtno kazen, a so mu jo po ukinitvi te v Kaliforniji spremenili v dosmrtni zapor.
Teorije zarote ...
»Tistega mladega impulzivnega fanta ni več. Senator Kennedy je predstavljal upanje za svet, jaz pa sem ranil tako njega kot vse druge. Zaradi tega trpim. Nikoli več se ne bi spravil v tako godljo. Obljubim. Vedno bom zagovarjal mir,« je po navedbah AP na zaslišanju pred odborom povedal Sirhan Sirhan. V zaporu je opravil več kot 20 različnih programov, vključujoč nadzorovanje jeze, tajči in anonimne alkoholike. V sedemnajstem poskusu mu je svet za pomilostitev leta 2022 sicer odobril predčasen izpust, kar sta podprla tudi dva od osmih še živečih otrok ubitega senatorja. Med drugim Robert mlajši. Ta se je s Sirhanom na štiri oči prvič srečal tik pred 50. obletnico atentata. »Srečanje je trajalo več kot tri ure, med pogovorom sta se držala za roke. Sirhan je jokal, Robert je sprejel njegovo opravičilo,« je o začetku neobičajnega prijateljstva povedala Sirhanova odvetnica Angela Berry. Ta sicer vztraja, da so Sirhanu atentat podtaknili, on pa pravi, da se streljanja sploh ne spominja. Šest Kennedyjevih otrok je bilo nad določitvijo zgroženih. »Sodili so mu, ga spoznali za krivega in ga obsodili na smrt, zdaj pa bi celo lahko odkorakal na svobodo, kar bi zagotovo razveselilo vse, ki delijo njegovo prepričanje. In nikar si ne zatiskajte oči – njegov izpust bodo slavili vsi, ki menijo, da se razkole v politiki lahko rešuje z orožjem,« so bili jasni. Z njimi se je strinjal tudi kalifornijski guverner Gavin Newsom, ki je zavrnil odločitev odbora za izpustitev. Sirhanu so prošnjo tako zavrnili že 17-krat. Star je 80 let.
Podobno kot pri atentatu na njegovega starejšega brata tudi smrt Roberta Kennedyja že več kot pol stoletja spremljajo teorije zarote, po katerih je pri njegovi smrti sodeloval drugi strelec, policija pa da je uničila dokaze. Med drugim naj bi bili vpleteni eden od njegovih telesnih stražarjev, ženska v obleki s pikami in ameriška obveščevalna agencija CIA. Po še eni od teorij pa je bil Shiran nekakšen mandžurski kandidat, psihološko programiran za atentat, po katerem so mu »izbrisali« spomin. Kdo naj bi ga tako hipnotiziral, ni povsem znano.
