Nadaljujemo serijo člankov o atentatih na politike in vidne osebnosti. V prvem smo pisali o na srečo spodletelem atentatu na bivšega predsednika in aktualnega republikanskega kandidata za predsedniški stolček Donalda Trumpa, ko je med njegovim govorom na zborovanju v Butlerju nanj streljal 20-letni Matthew Crooks. Vseeno mu je uspelo ubiti enega udeleženca shoda. V drugem članku smo pod drobnogled vzeli napade na predsednike in predsedniške kandidate v ZDA, ki so jih ti preživeli, v tretjem članku pa smo pisali o predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki ga je leta 1865 v gledališču s strelom v glavo ubil igralec John Wilkes Booth. Tokrat se bomo osredotočili na atentat 20. ameriškega predsednika Jamesa Garfielda leta 1881.
Padel na železniški postaji
Marca 1881 je James Abram Garfield postal predsednik ZDA. Še sanjalo se mu ni, da bo na čelu države ostal le dobrega pol leta, od katerih se je dva meseca in pol boril za življenje. Bilo je 2. julija, ko se je iz Washingtona odpravljal na zaslužen poletni oddih, o čemer so poročali tudi v časopisih. Tako je njegov krvnik Charles J. Guiteau dobro vedel, kje ga bo našel. Skril se je na železniški postaji Baltimore in Potomac in ga čakal v zasedi. Predsednik je bil v družbi sinov Jamesa in Harryja, državnega sekretarja Jamesa G. Blaina in obrambnega ministra Roberta Todda Lincolna (sina šestnajst let prej ubitega predsednika), ki so ga pospremili na vlak. To je bilo celotno njegovo spremstvo, saj predsedniki takrat (z izjemo Lincolna med vojno) še niso imeli telesnih stražarjev oziroma posebnega varovanja. »Pred atentatom se ne moreš nič kaj bolj zavarovati kot pred udarom strele,« je verjel tudi sam Garfield. Ko je tistega sobotnega jutra prišel v čakalnico, je predenj stopil Guiteau in ga od zadaj ustrelil v ramo. »Moj bog, kaj je bilo to?« je zakričal predsednik in v strahu dvignil roke. Zadonel je še en strel, ki ga je zadel v hrbet. Zgrudil se je in obležal na tleh. Živega in pri zavesti, a v hudem šoku so ga odnesli v zgornje nadstropje, atentatorja pa so prijeli.
Z umazanimi prsti po rani
Predsednika Garfielda so kmalu zatem odnesli nazaj v Belo hišo, kjer so mu pesimistični zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja: »Jutra ne boste dočakali.« Problem je namreč bil, da se je ena od krogel nekam zagozdila, najti pa je niso mogli. Kakor koli, zdravniki so se motili, noč je preživel, glavni organi so delovali tako dobro, da so vsi začeli upati na srečen razplet strelskega napada. A veselje ni dolgo trajalo. Tisti čas ljudje okoli predsednika niso kaj veliko spali. Njegovo stanje se je slabšalo in boljšalo, en dan je imel vročino, drug dan ne, sčasoma pa je lahko užival le še tekočo hrano. Ves ta čas je bil pod budnim očesom zdravniške ekipe, ki je ljudstvo o zdravstvenem stanju predsednika redno obveščala prek biltena oziroma poročil.
Tisto poletje je bilo dodatno naporno zaradi hude vročine, predsedniku, ki ga je preživel v postelji, so ga lajšali s hladilnimi »napravami«, ki so jih ustvarili inženirji iz mornarice. Pred njegovo sobo so postavili veliko posodo ledu, mraz pa so vanjo usmerjali z ventilatorji.
Krogle še vedno niso našli. Zdravniki so mu zato v rano tiščali nesterilizirane prste in instrumente, pri čemer jim je z detektorjem kovin na pomoč priskočil celo Alexander Graham Bell, sicer najbolj znan po izumu telefona. Neuspešen je bil iz dveh razlogov – zaradi kovinskega okvirja postelje naprava ni dobro delovala, »glavni« zdravnik pa mu ni pustil, da bi kroglo iskal tudi na levi strani telesa, saj je bil prepričan, da se je zagozdila na desni. (Obdukcija je pokazala, da je bil naboj na desni strani hrbta.) Sledila je huda okužba, s 95 kilogramov je shujšal na 58, kmalu je začel halucinirati. V začetku septembra so predsednika premestili v dvorec na obalo Jersey Shore, del poti so z vlakom opravili po odcepni progi, ki so jo prav zaradi Garfielda zgradili bolj ali manj čez noč. Upali so, da mu bo svež zrak pomagal pri okrevanju. Ni mu. Po 79 dneh kalvarije, več okužbah, angini in pljučnici je 19. septembra umrl. Dva tedna kasneje bi praznoval 50. rojstni dan. Zgodovinarji in zdravniki so danes prepričani, da bi Garfield napad preživel, če bi bili zdravniki takrat bolj snažni in previdni, a praksa je bila pač drugačna. »O, bog, upam, da to ni res,« se je na novico o smrti odzval podpredsednik Chester Alan Arthur, ki je naslednje jutro postal 21. predsednik. Garfieldovo truplo so za nekaj dni odpeljali v Washington, teden dni po smrti pa so ga v Clevelandu pokopali.
Duševni bolnik, ki je hlepel po moči
Kaj se je v vmesnem času dogajalo z atentatorjem Charlesom J. Guiteaujem? Takoj zatem, ko je predsednika dvakrat ustrelil, je pištolo pospravil v žep in poskušal pobegniti s taksijem, ki ga je čakal pred železniško postajo. Verjetno bi mu uspelo, če ne bi na vratih trčil v policista Patricka Kearneyja, ki ga je aretiral. Ta je bil nad svojim dosežkom tako vzhičen, da strelca sploh ni preiskal in mu je pištolo odvzel šele na postaji. »Zakaj, hudiča, si ustrelil predsednika?« je zahteval odgovor. In ga dobil. Guiteau je namreč podpiral ozko frakcijo republikanske stranke, ki si je želela še tretji mandat Ulyssesa Simpsona Granta ali pa zmago podpredsednika Arthurja, kar se je s smrtjo predsednika tudi uresničilo.
Garfieldova smrt ni bila del neke večje zarote, saj je bil atentator duševno hudo bolan in nestabilen. Bil je prepričan, da ga je sam Bog izbral za pomembne naloge v svetu, kakor tudi, da je pravzaprav njegov naslednik. Obenem je bil prepričan, da je z zapisom o aktualni politiki predsedniku pomagal na položaj, zaradi česar je pričakoval nagrado v obliki diplomatskega položaja bodisi na Dunaju bodisi v Parizu. Več mesecev je preživel v Washingtonu, da bi končno našel koga, ki bi se strinjal z njim. Ker je naokoli taval ves razcapan (sredi zime brez plašča, klobuka, rokavic in čevljev), so ga na neki točki vrgli iz čakalnice Bele hiše. Njegova družina ga je nekaj let prej že dala razglasiti za duševno neuravnovešenega, a je iz bolnišnice pobegnil. Postajal je vse bolj nasilen, prepričan je bil, da mu je višja sila naročila atentat. Z izposojenimi petnajstimi dolarji je kupil revolver, predsednika cel mesec zalezoval, vmes pa še vadil streljanje. Na različne naslove (tudi v Belo hišo) je poslal pisma z grožnjami glede atentata, obiskal pa je celo zapor, za katerega je predvideval, da bo v njem pristal. Prosil je za vodeni ogled, da bi videl, kam ga bodo zaprli. Naročili so mu, naj se vrne kasneje, ker takrat niso imeli časa zanj.
Z nenavadnim obnašanjem je izstopal tudi na sojenju (žalil je svoje odvetnike, se zagovarjal v rimah, pel, med občinstvo pošiljal listke s prošnjami za pravni nasvet, novinarju narekoval avtobiografijo, sestavek pa končal z ženitnim oglasom). Branil se je, da ni kriv, saj je bil atentat božja volja, on pa je bil le orodje v Njegovih rokah. Vmes je spremenil obrambo in priznal, da je res streljal, a da je predsednik pravzaprav umrl zaradi nesposobnih zdravnikov. Tudi če je bilo to res, je po zakonu on povzročil razmere, zaradi katerih je predsednik sčasoma izgubil boj za življenje. Gre za enega prvih primerov obrambe z zanikanjem krivde zaradi neprištevnosti, a porote ni prepričal. Obsodila ga je na smrt, pritožbo so zavrnili in ga konec junija 1882 obesili. S tem so preprečili njegove načrte po ameriški turneji, kjer bi imel govore, ter tudi namero, da bi sam kandidiral za predsednika na naslednjih volitvah.
