Rok Romih je 36-letni Štajerec, ki ga je življenje oziroma ljubezen pripeljala v Ljubljano. Falirani študent ekonomije, kot se rad pošali, že od najstništva goji veliko ljubezen do športnih aktivnosti v naravi. »Oče je bil alpinist, zato smo namesto ob morju počitnice preživljali v hribih. Bil sem tudi del očetovih priprav za njegove podvige na Matterhorn, Mont Blanc, Monte Rosso,« je povedal Romih, s katerim smo se pogovarjali predvsem o njegovi zadnji nepozabni avanturi – Fjällräven Polar. »To je bila nepozabna izkušnja, ki bi jo ponovil kadar koli,« je bil iskren Romih, ki ima nekaj izkušenj tudi z življenjem v tujini. »Prvič sem prek Erasmusa nekaj časa živel na Švedskem, nato v Kanadi in na Novi Zelandiji, ki je bila tudi baza za odkrivanje Balija, Tajske in drugih okoliških destinacij,« je povedal in dodal, da je na njegovem seznamu vseeno ostalo še kar nekaj krajev, ki ga še čakajo.
Izbran med 31.000 kandidati
Za projekt Fjällräven Polar je izvedel od prijateljice svojega dekleta in se odločil, da se prijavi. »Poklical sem kolega z Obale Mateja Tratnika in skupaj sva posnela izzive, ki so bili neke vrste moja predstavitev, hkrati pa izziv, ki ga je ob prijavi dal Fjällräven Polar,« je povedal in dodal, da je bil prvi izziv predstavitev domačega igrišča, drugi trajnost in zadnji razlogi za pobeg v naravo. »S Tratnikom sva se izziva lotila bolj produkcijsko, na malo višji ravni, in bilo je zelo gledljivo. Ko sem oddal material, sem bil z njim zadovoljen, nato sem čakal na odgovor.«
Med 31.000 prijavljenimi je bil med 20 izbranimi prvi Slovenec, ki je dobil povabilo in letalsko vozovnico do Stockholma. »Na letališču so nas udeležence z vsega sveta pobrali in peljali v 15 minut oddaljeno hišo, kjer se je vse začelo. Po prespani noči in navodilih za prihodnje dni se je zjutraj naslednji dan naša odprava že začela,« je povedal Rok Romih.
Romihovo potovanje se je začelo na območju Jukkasjärvija na Laponskem, približno 17 kilometrov vzhodno od Kirune, ki je tudi najbolj severno letališče na Švedskem. »Na startu sem spoznal vodnika psov in imel sem res privilegij, da sem bi v skupini, ki jo je vodil Tom Frode Johansen, ki velja za najboljšega vodnika psov v Skandinaviji,« je povedal in omenil prvi večer, ko so se skupaj z njim pogovarjali o njegovem življenju, izkušnjah. »Vse nas je navdušil tudi s svojim poglobljenim razmišljanjem in pogledom na svet.«
V družbi šestih vlečnih psov
Pred začetkom 300 kilometrov dolge poti so tako kot vsakemu udeležencu tudi Romihu dodelili šest vlečnih psov, za katere je bil odgovoren vse dni potovanja. »Prvi dan je bil, vsaj kar zadeva premagovanje razdalje, najkrajši. Namenjen je bil prilagajanju okolju, učenju vodenja sani, kajti nekaj je teorija, povsem nekaj drugega je praksa. Sploh ko prideš v kakšno bolj tvegano situacijo, ti tvoje predhodne izkušnje znajo pomagati,« je povedal Romih, ki mu je Frode tudi zaupal vlogo metle v skupini. »Omeniti moram, da smo bili vsi začetniki, Frode pa je ocenil, da imam od vseh štirih v skupini največ znanja oziroma možnosti, da se sam rešim iz nepredvidljive situacije,« je povedal in dodal, da je med vožnjo s sanmi večkrat s tal pobral kapo ali kakšno rokavico, ki jo je udeleženec pred njim ponesreči izgubil.
Po prvem dnevu in prevoženih 15 kilometrih so si sledili veliko bolj intenzivni dnevi skozi na videz negostoljubno divjino: skozi golo tundro, zmrznjena jezera in gorske gozdove proti severu skozi Sevujärvi, Kattuvuoma, Råstojaure in Pältsa – eno največjih območij permafrosta v Evropi – vse do robov norveških fjordov v Signaldalnu. »Zadnji dan je bilo pred nami 90 kilometrov vožnje, malo snežnega viharja. Če ne spoštuješ narave in ne poslušaš samega sebe, lahko postane zelo resno,« je opomnil Romih.
Pri minus 30 spali v šotorih
Izziv ni tekmovalno naravnan. »Organizator namreč želi dokazati, da lahko vsak opravi pot z ustrezno opremo, ki smo jo dobili na začetku. Prav tako smo skupaj dokazali, da se da še vedno potovati na do okolja prijazen način,« je povedal Romih, ki večjih težav zaradi mraza ni imel. »To je nekaj, na kar se ne moreš predhodno pripraviti. Oblečeno smo imeli večslojno vrhunsko opremo, tudi obutev je bila odlična. Spali smo v šotorih in spalni vreči. Preden smo šli spat, smo si v plastenko nalili vročo vodo, da nas je nekaj časa grelo. Sam sem šel na krajši sprehod, da sem si ogrel telo, preden sem slekel zgornje plasti oblačil iz zlezel v spalko,« je povedal Romih. Dodal je, da je bila noč vedno prekratka tudi zaradi psov, ki so se ponoči pogosto oglašali.
A bolj kot mraz je na naše razpoloženje vplivala utrujenost. Bili smo izčrpani od poti, dnevi so dolgi, počitka pa je zelo malo. Tudi ko prideš konec dneva na cilj, se ne ustaviš, saj moraš najprej poskrbeti za svoje vlečne pse. Ne nazadnje si popolnoma odvisen od njih. Pripraviti moraš grelnik, staliti sneg ali led, če nimaš vode, jo zavreti in pripraviti psom hrano. Šele ko se psi najejo – poskrbeti moraš tudi za neješče, da vsaj nekaj pojedo – poskrbiš za sebe,« je povedal in dodal, da so se prehranjevali z liofilizirano hrano, ki je bila ena najboljših, kar se jo da dobiti. »Ne, lačni nismo bili.«
Posebnih priprav na avanturo Romih ni imel: »Pustil sem se presenetiti in uživati v momentu. Doživetje takšne ekspedicije te utrdi, ti vlije pogum in samozavest, da se vse da kljub težkim trenutkom, kar je pozitivna miselnost za življenje. Zagotovo pa mi je bila to zelo lepa in intenzivna izkušnja,« je povedal sogovornik. Kljub izurjenemu očesu fotografa se mu med ekspedicijo ni uspelo posvetiti okolju. Tokrat je tudi prvič od blizu videl severni sij. Bila je mrzla in jasna noč, kar je tudi odlična kombinacijo za auroro,« je povedal in pokazal sliko. Vsem, ki še razmišljajo, ali se prijaviti, sporoča: »Če imaš rad ekstreme, avanturo in pse, se moraš prijaviti! Izkušnja je drugačna, zelo drugačna. Fjällräven Polar ni običajen dopust, temveč trdo delo v ekstremni razmerah. Je neslišno potovanje skozi belo zamrznjeno puščavo v družbi ljubečih psov in izjemnih ljudi z vsega sveta.«
