Na začetku 20. stoletja se je stara »društvena godba« preoblikovala v novi slovenski koncertni orkester. Ta je bil nujno potreben za filharmonično življenje ljubljanske prestolnice, orkester je potrebovala tudi ljubljanska Opera. Novonastali orkester si je nadel ime Slovenska filharmonija, s pomočjo Glasbene matice pa so ga ustanovili 23. oktobra 1908. S tem smo dobili tudi najpomembnejšo nacionalno glasbeno ustanovo pri nas, ki je ta primat ohranila do danes. Prva Slovenska filharmonija je delovala do leta 1913, torej do zagona prve svetovne vojne, nato je delovanje nekoliko zamrlo, nakar so jo dve leti po drugi svetovni vojni ponovno »ustanovili« kot drugo Slovensko filharmonijo.
Že leta 1900, ko so ustanovili »društveno godbo«, je bilo jasno, da mislijo snovalci kulturnega življenja v Ljubljani z nacionalnim orkestrom resno in profesionalno, po zgledu italijanskih in nemških filharmoničnih oziroma opernih družb, ki so dotlej gostovale v prestolnici ter meščane, v glavnem Nemce, seznanjale z mednarodnimi trendi na področju glasbe in teatra. Marsikatero pomembno delo je bilo v Ljubljani odigrano že zelo kmalu po praizvedbi v tujini. Ko pa so leta 1908 ustanovili še »slovenski« orkester, se novega orkestra niso razveselili le ljubitelji glasbe in opernega teatra, ampak tudi slovenski skladatelji. Z njim so dobili platformo za izvedbo svojih del, pisati se je začela »slovenska (nacionalna) glasba«. Poleg simfoničnih del iz svetovne literature so se izvajala dela Parme, Sattnerja, Premrla, Lajovca, Schwaba in drugih.
Orkester je bil popoln uspeh
Takoj po ustanovitvi prve Slovenske filharmonije so za kapelnika angažirali mladega češkega dirigenta Václava Talicha. Denar za delovanje so si služili kar na zabavah in slavnostih ob »pogrnjenih mizah« v restavraciji Union. Že njihov prvi nastop je bil popoln uspeh, Talich si je hipoma pridobil podporo veljakov, orkester pa je v svoji prvi sezoni nastopil kar 190-krat. Poleg zabavnih večerov so pripravili tudi dva resna simfonična koncerta. Igrali so tudi v opernem gledališču, ki v to statistiko niso prišteti.
Ni bil pa to ravno čas, naklonjen umetnosti. Jeseni 1908 so nacionalna nasprotja med Nemci in Slovenci namreč dosegla vrelišče. Sprva so v Filharmonični družbi složno sodelovali, ko pa se je v drugi polovici 19. stoletja začela dvigati slovenska narodna zavest, so se vedno bolj vnemala nasprotja med njimi. Demonstracije na ulicah so leta 1908 dosegle vrhunec, razbijala so se okna na nemških lokalih, s pročelij so snemali nemške napise. Četudi je vojska streljala na demonstrante, več jih je tudi umrlo, je to le krepilo narodovo (samo)zavest. V teh burnih časih je torej zrasla tudi Slovenska filharmonija, kjer so se povezovali ob glasbi, ki se je že skozi zgodovino dokazala kot narodnobuditeljska, tudi po drugih deželah Evrope.
Orkester pa je dobival tudi polena pod noge. Graški časopisi so denimo marca 1911 orkester označili za »manjvredno gostilniško godbo«, ki živi na račun uglednega Filharmoničnega društva v Ljubljani, ter govorili o »grobi goljufiji«, »tatvini« in podobno. To je Talicha prizadelo, zato je zapustil Ljubljano. Ustanovitev orkestra je bilo pogumno dejanje mlade slovenske kulture. Vendar pa si o politiki vodenja orkestra niso bili enotni niti v Glasbeni matici, še manj v političnem vodstvu takratne Ljubljane. Kot že rečeno, so Nemci odtegnili podporo in finančno pomoč ustanovi, zapletalo pa se je tudi pri podpori liberalcev in klerikalcev. Prvi, ki so bili v mestnem svetu, so jih spodbujali, medtem ko se jim je klerikalni deželni odbor, tako kot Glasbeni matici in Deželnemu gledališču, odrekel.
To je za kar nekaj časa ustavilo razvoj slovenske glasbene kulture, predvsem v smislu izvajanja inštrumentalne glasbe. Ko so leta 1913 orkester razpustili, je na vrata že odločno trkala prva svetovna vojna. Celotna Filharmonična družba se je morala soočiti s težkimi časi. Glasbeniki so odhajali na fronto, krmilo družbe pa je v tem času prevzel prizadevni violinist in koncertni mojster Hans Gerstner, poznejši glasbeni ravnatelj Filharmonične družbe, ki je delo nadaljeval tudi med vojno, a ne za dolgo. Filharmonično družbo so v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, razpustili in s tem za daljše obdobje resno osiromašili glasbeno življenje v Ljubljani.
Predhodnice Slovenske filharmonije
Prve korenine Slovenske filharmonije sicer segajo že v leto 1701, ko se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Betolda pl. Höfferja zbralo nekaj enakomislečih in ustanovilo Akademijo filharmonikov. To je bilo v bistvu znanstveno društvo. Na pročelju palače Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani je od takrat naprej napis Academia Philharmonicorum (Akademija filharmonikov) in nad njim letnica 1701. Prvi javni nastop naj bi bil 13. decembra 1701 v ljubljanskem škofijskem dvorcu, kjer so uradno predstavili akademijo. Zadnji znani podatek o akademiji imamo še za leto 1769.
Pod vplivom razsvetljenstva so nato leta 1794 ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), v kateri so složno sodelovali Nemci in Slovenci ter je v svoje vrste privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge. Njen ustanovitelj in prvi direktor je bil Karl Moos. V tem obdobju je bila vodilna ustanova pri uveljavljanju baroka na Slovenskem. To je bilo sploh eno prvih podobnih združenj v srednji Evropi. Filharmonična družba si je prizadevala za ustanovitev javne glasbene šole, kjer bi se šolali kakovostni glasbeniki, in ta želja se jim je uresničila prvič leta 1806, drugič pa leta 1816, ko se je za mesto učitelja glasbe z Dunaja prijavil tudi takrat dvajsetletni Franz Schubert, pozneje ugleden romantični skladatelj. V času Ilirskih provinc pod francosko zasedbo (1809–1813) je Filharmonična družba razglasila »kulturni molk« in s tem pokazala svojo zvestobo Avstriji.
Obmolknili so tudi med prvo svetovno vojno in delno med drugo svetovno vojno. O drugi Slovenski filharmoniji tako govorimo šele od leta 1947 naprej, ko so jo po drugi svetovni vojni ponovno obudili skladatelj Marjan Kozina, ki je nato postal umetniški direktor, dirigent Samo Hubad in muzikolog Vlado Golob. Dobili so svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet ter koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel v Ljubljano dirigent Jakov Cipci, ki je potem v filharmoniji tudi ostal. Prvi koncert novega orkestra druge Slovenske filharmonije je bil 13. januarja 1948 v Unionski dvorani.
