Danes si težko predstavljamo, da bi za najlonske hlačne nogavice odšteli celotno mesečno plačo, a nekdaj je bil to luksuz, ki si ga ni mogla privoščiti vsaka dama. Ne le nogavice, tudi druga oblačila so bila prava dragocenost, na katero so budno pazili, najlepše kose pa hranili samo za slovesne priložnosti, ob katerih so morali biti ljudje urejeni od glave do pet.
Obleke se seveda niso dobile kar tako v trgovinah, na kilograme, kot se danes, izdelovali so jih krojači. Zanimivo je, da so bili sprva to lahko le moški. Če bi pogledali na ljubljanske ulice pred stotimi leti, bi videli veliko krojaških delavnic in tudi tako imenovanih modistov, ki so skrbeli za pokrivala. Ta so bila obvezen del garderobe – tako za moške kot ženske. Tudi čevlji niso bili nekaj vsakdanjega. Bili so primeri, ko so ljudje boljše čevlje obuli samo tedaj, ko so šli na tivolsko promenado, nato pa jih takoj sezuli, da jih ne bi ponosili, in si obuli stare. Današnje generacije si težko predstavljajo, da so včasih obleke »štukali«, zlasti za otroke, da so jih lahko oblekli, ko so rasli, saj je bilo na voljo le malo kosov oblačil in, kot rečeno, so bila zelo draga. Šiviljske pripomočke je morala imeti pri roki vsaka družina, medtem ko je danes že šivanje gumba za mlade generacije pravi podvig.
Vse to smo slišali na izjemno zanimivi razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana z naslovom Od korzeta do žaketa. Tam je razstavljenih 4500 predmetov oziroma kosov gradiva. To je tudi prva razstava, ki postavlja modo zares v ospredje. Najmlajši ali pa tudi malo starejši obiskovalci lahko prišijejo gumb, preizkusijo, ali znajo pravilno zavezati kravato, in predvsem izvedo ogromno zanimivosti o oblačilni dediščini naših prednikov.
Mojca Ferle, skrbnica modne zbirke, je zasnovala razstavo tako, da predstavljeno tekstilno zbirko lahko »beremo« kot galerijo modnih trendov preteklosti. Hkrati pa nam postavitev omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščanov, njihovega oblačilnega videza ter spoznanje s podobami mojstrskih delavnic, v katerih so spretni mojstri in mojstrice obrti ustvarjali modne čudeže iz blaga.
Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja se je začela tkati zgodba o eni izmed najdragocenejših zbirk muzeja – tekstilni zbirki. V središču tega začetka stoji dr. Angelos Baš, strastni raziskovalec zgodovine noš na Slovenskem, ki je z vsako nitko svojega obsežnega raziskovanja tkal platno bogate dediščine. Zadnjih trideset let, ko je zbirko znotraj kustodiata za urbano etnologijo sistematično oblikovala in preučevala muzejska svetnica Mojca Ferle, je ta postopno začela odražati oblačilno kulturo ljubljanskega meščanstva od druge polovice 19. stoletja do petdesetih let 20. stoletja.
Korzeti včasih obvezni del
V zbirki najdemo oblačila v celotnem spektru – od vrhnjih kosov do spodnjega perila – ter širok nabor dodatkov, ki so nekoč krasili vsakdanje življenje in spremljali posebne dogodke, med drugim pokrivala, obuvala, rokavice in še mnogo več. Tako se seveda najprej obregnemo ob korzete, saj razstava nosi naslov Od korzeta do žaketa. Danes znova nekako vstopajo v življenje žensk, vendar povsem drugače kot nekoč, ko so bila tako rekoč obvezen del ženskega oblačila. Korzet se je v družbi uveljavil že v 15. in 16. stoletju ter skozi zgodovino prevzel več različnih vlog.
»Zelo pogosto poudari tiste atribute, ki so v določenem obdobju pri ženskah zaželeni – na primer ozek pas, široki boki, pa seveda bujno oprsje kot znak plodnosti. Pogosto korzet poskrbi predvsem za to, da je ženska nekako 'ukalupljena'. Za meščanska dekleta je veljalo, da je moral biti njihov zunanji videz od glave do pet pod nadzorom. Tudi korzeti so bili takšno sredstvo, s katerim poskrbimo, da nas naše telo uboga. Zelo zanimiva je zgodba Elze Kastl Obereigner, naše kiparke in slikarke, ki je šla študirat na Dunaj. Ko je prišla tja, je opazovala tamkajšnja dekleta, ki pa so tedaj že počasi odvrgla korzete. Na začetku se ji je zdelo to zelo čudno in pisala je o tem, kako nepredstavljivo se ji to zdi, a na Dunaju je bila tedaj družba že malo bolj odprta. Korzeti postopno izginejo iz naše družbe kot tisti predpisani modni kos, ko ženske vstopijo v javno življenje in začnejo opravljati poklic, saj je bilo nepredstavljivo, da bi v tem 'oklepu' na primer vozile tramvaj,« opiše izginjanje tega nekoč obveznega kosa oblačila Ana Kure, koordinatorka kulturnega programa in projektov v Mestnem muzeju Ljubljana. Ob tem nam pokaže zanimivi del razstave o spodnjem perilu, ki se je uporabljalo nekoč in so ga bodoče žene dobile v bali.
Omenjena tema je bila dolgo časa tabu, o njej se ni govorilo, a ker vedno pogledamo tudi pod obleko, posamezniku ta del veliko pove. »Poznamo zgodbe o balah, ki so jih nekoč dekleta prinesla v zakon. Premožnejša je bila družina, večja je bila bala in več kosov spodnjega perila je lahko imela. Tudi takšno za posebne priložnosti, morda z več vezenja, več čipke, več okrasja ... To je bilo odvisno od socialnega položaja družine. Perilo je bilo tudi prikladno. Spodnje hlače so imele na sredini med nogami izrez, luknjo, ker je bilo tako bistveno lažje iti na stranišče, saj vemo, da so imele ženske široka krila, pogosto v več slojih,« nam Ana Kure pokaže primerek takšnih spodnjih hlač in vprašanje usmerimo v higienske vložke, saj v vitrini opazimo nekaj kosov, ki so za današnje čase povsem nepredstavljivi. Dekleta in ženske si seveda niso mogle privoščiti higienskih vložkov, zato so si jih naredile same iz starih krp ali pa so razrezale brisačo ter si to z gumbom pripele na opasnik – tako je vložek obstal tam, kjer je moral biti. Seveda so morale vse to redno prati.
Barvite poročne obleke
Od krsta do krste se imenuje del razstave, namenjen prelomnim življenjskim dogodkom, ki so bili včasih morda še bolj zaznamovani s predpisanimi rituali, kot so danes. »Zelo zanimiva je na primer poročna obleka evangeličanske neveste,« pokaže Ana Kure na belo obleko, iz katere vlečke je bila pozneje narejena krstna oblekica za njene otroke. Kot zanimivost odstre, da včasih poročne obleke niso bile nujno bele oziroma v določenem obdobju sploh ne. Tako opazimo oranžen plašček, pod njim pa barvito poročno oblekico gospe, ki je tudi na fotografiji in si je razstavo prišla ogledat. Prelomni dogodek, po katerem so bile vse neveste odete v belo, je bila poroka britanske kraljice Viktorije. Ta se je s svojim Albertom poročila v beli obleki in prek poročanja medijev je belina zelo hitro prodrla drugam po Evropi in tudi k nam. Belina je sicer s poročnimi rituali povezana že od antike, predstavlja pa barvo nežnosti in čistosti.
Nasprotno pa črnina predstavlja obvezno barvo za žalovanje, ki je bilo včasih veliko bolj strogo predpisano, kot je danes. Ženske so bile za več mesecev odete v popolno črnino, na pogrebnih slovesnostih so si s črnim pajčolanom prekrile tudi obraz ter nosile parazole v črni barvi. Zlasti starejše gospe so na primer po izgubi moža ali sina oblekle črnino in je niso slekle vse svoje življenje. S tem so družbi sporočale, kaj se jim je zgodilo.
Trenutna razstava se osredotoča na modo in na njej je mogoče prebrati drobce iz življenja posameznika ali posameznice, ki je obleko nosil. Nekatera oblačila je že načel zob časa, kar je težava organskih materialov, saj vsi vemo, kako težko je skrbeti za tekstil in ga obvarovati pred na primer molji, vlago in podobnim. Tako je za nekatere kose, ki jih je avtorica prejela od meščanskih družin, prav presenetljivo, kako dobro so se ohranili skozi dolga desetletja, k temu pa so zagotovo pripomogli tudi restavratorji in konservatorji, ki za vsak kos posebej poskrbijo, da je primerno ohranjen. No, včasih tudi ne gre, denimo pri obleki, politi z vinom, s katere pa niso mogli odstraniti madeža.
Krojači so bili le moški
Tisti čas je veljalo, da so obleke izdelovali po meri krojači, in tako lahko vidimo primer krojaške delavnice. »Dolgo časa je bilo to delo domena moških, edino njim je bilo dovoljeno, da s svojim imenom in priimkom nastopajo na ljubljanskih ulicah ter imajo v lasti delavnice. Tudi med krojaškimi pomočniki so bili po večini moški. Šivilje in krojačice so prišle v javno življenje veliko pozneje, so pa delovale 'na črno', kot na primer potujoče domače šivilje, ki so hodile od družine do družine, bile tam deset, štirinajst dni, pokrpale vse, kar je bilo treba, in šle naprej,« pripoveduje naša zanimiva vodnica. Po drugi strani pa so bile ženske modistke – skrbele so za damska pokrivala, ki jih lahko vidimo tudi na razstavi. Tesna je bila v tistih časih povezava med Ljubljano in Dunajem, kar je pomenilo veliko z vidika prenosa znanja in materialov.
»Skozi celotno razstavo spremljamo zgodbe o tem, kako se modni kosi delajo po meri, iz kakovostnih materialov, in ne za enkratno uporabo, kot to velja danes, ko nam pogosto sploh ne pade na pamet, da bi šli k šivilji kaj popravit, zato ker si novo oblačilo lahko kupimo za ugodno ceno, kar je seveda pokop z vidika trajnosti,« pripoveduje Ana Kure o veščinah, ki so bile včasih tako zelo samoumevne, danes pa smo jih praktično pokopali. Zato so veseli, ko vidijo otroke, ki pridejo na razstavo, kako na primer zašijejo gumb. Ob tem je napovedala tudi okroglo mizo o trajnosti, ki jo bodo pripravili 3. decembra na Ta veseli dan kulture, ko je vstop v muzeje brezplačen. Na balkonu razstave imajo trajnostni kotiček, v katerem opozarjajo obiskovalce, da so smetišča zavrženega tekstila vidna na satelitskih posnetkih iz vesolja in da na primer v vsakdanjem življenju recikliramo manj kot odstotek tekstila, kar vzbuja skrb. Spodbujajo izmenjevalnice oblačil, to, da hodimo k lokalnim šiviljam, krojačem in ljudem, ki se z modo ukvarjajo tukaj, v našem okolju.
Ob tematiki povijanja otrok se pogled ustavi tudi pri fotografiji druge žene ljubljanskega župana Ivana Hribarja Marije Goričan Hribar s hčerko Zlatico. V meščanski družbi je bila pogosto odrinjena na stran, saj je bila gospodinja, a je znala veliko jezikov in bila zelo načitana, pri tem pa jo je mož Ivan zelo podpiral. Na slavnosti, ki jih je prirejal župan, so prihajali znani meščani v svečanih oblekah. Kustosinja Mojca Ferle je razložila, da Ljubljančanke navadno niso nosile preveč ekstravagantnih kosov oblačil, ampak so za eleganco poskrbele s skrbno izbranimi modnimi dodatki in pokrivali.
Zanimiva so tudi otroška oblačila, ki v tistem obdobju niso bila nič posebnega, a v eni od vitrin lahko vidimo rožnato oblekico za fantka in belo oblekico z modrimi dodatki za deklico. »V prejšnjem stoletju je veljalo, da je rožnata blizu rdeči, ta je močna in primerna za fantke, dekliška pa je bila svetlo modra,« nam pokaže dva takšna primerka v vitrini, ob kateri je fotografija dečka v mornarski obleki, ki so jo v preteklosti precej pogosto nosili in se v njej tudi fotografirali. »Tale fantek se je prišel v mornarski obleki fotografirat iz Litije v Ljubljano. To je bil cel dogodek, saj so šele takrat začenjali uporabljati fotoaparate in tudi delavske družine so si lahko privoščile luksuz s sliko, ki je bil nekoč samo v domeni bogatih družin,« pojasni Ana Kure in opozori na zanimivo interaktivno možnost na razstavi, ko lahko prek skenirane kode s svojim portretom »vstopimo« v portret na primer deklice iz starih časov ali ženske, oblečene v folklorno obleko. Razstavo, ki bo na ogled do 23. februarja, si je najzanimiveje ogledati z javnim vodstvom, kar je mogoče ob rezervaciji ob sobotah ob 16.30.
Tako kot so se nekoč tkanine prepletale v čudovite obleke ljubljanskih meščanov in meščank, se danes v razstavljenih kreacijah mladih modnih ustvarjalk in ustvarjalcev s Fakultete za dizajn ter Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, s katerimi sklenejo razstavo, prepletata dediščina in kreativnost oblačilne kulture današnjega, jutrišnjega dne.
