Če se boste iz Zidanega Mosta z vlakom zapeljali do Ljubljane ali Maribora, morda skočili na Gorenjsko do Jesenic ali Kamnika, se boste gotovo srečali z Lauro Novak, mlado sprevodnico, ki bo preverila vašo vozovnico in vam posredovala želeno informacijo. Če boste pozorni, boste njeno podobo ugledali tudi na železniški postaji v Ljubljani, kjer se nasmiha z enega od plakatov. Žensk v železniških poklicih ni veliko, a te, ki so, so letos doživele posebno pozornost. Maja, ob letošnjem evropskem mesecu raznolikosti, so namreč Slovenske železnice odprle razstavo, ki želi širši javnosti približati delovna mesta, ki jih opravljajo ženske.
V potujoči pisarni
In sprevodnic je na naših vlakih vedno več, kar razveseljuje predvsem potnike. »Še posebej starejši so opazili, da nas je žensk vedno več, kar radi pohvalijo. Pred leti je bila namreč komaj kje kakšna sprevodnica. Zdaj pa v enoti Zidani Most celo prevladujemo – petnajst nas je in imamo samo enega moškega,« je dejala Laura Novak.
Svoje delo obožuje, imenuje ga kar potujoča pisarna. »Vsak dan je raznolik in to je res lepo. Ni monotono, vedno doživiš nekaj novega, vsak dan si kje drugje in marsikaj vidiš. Prvo leto sem bila resnično povsod, tudi na Primorskem in Dolenjskem, sedaj, ker začnem delo v Zidanem Mostu, teh relacij nimam več. Veliko pa imamo sprevodniki seveda tudi stika z ljudmi,« je še povedala.
Čeprav delo sprevodnika fizično ni težko, pa je lahko psihično naporno, še posebej takrat, ko nastanejo zamude ali pride do izrednih dogodkov.
»Dan je lahko tudi precej pester,« je pojasnila sogovornica, »toda veliko je odvisno od potnikov, kako se bo odvil. Če izredne dogodke in tudi zamude sprejmejo mirno – kajti preprečiti jih ne moremo, sploh sedaj, ko na marsikateri železniški postaji ali delih proge potekajo dela – je mirno tudi za nas, če pa so zaradi tega slabe volje, je naša naloga, da jih pomirimo. Kot sprevodnik moraš razviti pristope, da ljudem na lep način in pravočasno poveš, da bo zamuda, da ostaneš dobre volje in nasmejan. Kajti če si z ljudmi prijazen, to čutijo in nimaš težav na vlaku.«
Svet številk
V takem pozitivnem vzdušju poteka delo tudi za Sanjo Drzanić in Tio Šinko, edini operaterki osebja pri nas oziroma terminalistki, kakor se je nekdaj imenovalo njuno delovno mesto. Na Studencih v Mariboru, kjer so železniške delavnice, v katerih se izvajata vzdrževanje in popravilo dizelskih lokomotiv, ju najdemo v družbi samih predstavnikov močnejšega spola, kajpada. In kot pravita, jima med njimi prav nič ne manjka, saj poskrbijo za to, da na delovnem mestu nikoli ni dolgčas, nasprotno, njihov 12-urni delovnik mine, kot bi mignil.
»Če si slabe volje, ta v njihovi družbi hitro mine, saj nama vedno pripravijo kakšno presenečenje,« je povedala Sanja. »Medve pa poskrbiva za vse, za kar je potrebna ženska roka: skuhava kavico, pomijeva posodo, zalijeva rože,« je dodala Tia.
Tako je takrat, ko se malo pošalijo, sicer pa njuno delo poteka za računalnikom in ga zaznamujejo predvsem številke. »Na našem delovnem mestu se pogovarjamo samo prek številk. Ne rečemo 'postaja Maribor', ampak povemo številko postaje – tako vemo, za katero postajo gre. Enako je pri vlakih, nadzornik vleke nam vedno sporoči številko vlaka. Ta del je bilo kar težko usvojiti in ko sem prišla na uvajanje, se mi je sprva zdelo, da ne bom tega nikoli usvojila, toda človek se vsega nauči,« je iskreno spregovorila Sanja.
In kaj njuno delo sploh obsega? Kot je razložila Tia, je njuna naloga, da »dajeta strojevodje računalniško v službo in iz službe«, to je na vlake, da jih spremljata od začetka do konca službe. Skrbita za delovne in potniške ure, vodita urnike, da se na koncu meseca skladajo tudi plače. Pri delu morata biti zbrani in pozorni.
Vse potrebne podatke dobita od nadzornikov, zato delo operaterja osebja vedno poteka v sodelovanju z nadzornikom. V enem turnusu delajo skupaj dva nadzornika potniškega in tovornega prometa, kretnik ter operater. V službi so 12 ur, njihovo delovno mesto pa mora biti zasedeno 24 ur, vse dni v tednu, ne glede na praznike in konce tedna, saj poteka neprekinjeno 24 ur. Zato to delo opravljajo štiri skupine operaterjev in nadzornikov, da se lahko enakomerno razporedijo in so vsi dnevi pokriti.
Da je tudi sama stopila v železniške škornje, morda ni naključje, saj sta na železnici delala že njen oče in dedek. Oče je bil inštruktor strojevodij, dedek šef delavnice za lokomotive. »Od malega imam rada vlake, odločitev, da bi delala tu, pa je prišla čez noč. Sprva sem želela biti sprevodnica, saj mi je veliko deklet povedalo, da je njihova služba res prijetna, a se takrat nisem odločila zanjo. Mi pa moje delovno mesto omogoča neke širše perspektive, daje širšo sliko in predstavo, kako deluje železnica,« je pripovedovala Tia.
Tudi za Sanjo odločitev, da menja službo, ni bila posebej težka. »V prejšnji sem namreč delala cele dneve, od devetih zjutraj do sedmih zvečer in še čez vikende. Res sem imela malo prostega časa. Zato takrat, ko sem dobila priložnost delati tu, nisem veliko premišljevala. Meni 12-urni delovnik zelo ustreza, kajti ko pridem iz nočne, sem prosta tisti dan in še ves naslednji. Prostega časa imam bistveno več in to je gotovo pretehtalo,« je predstavila svoj vidik tudi Sanja, ki prav tako izhaja iz železniške družine. »Da, moja mama je delala na terminalu na Studencih kar 30 let, zato sem približno vedela, kako poteka delo. Velikokrat sem jo prišla obiskat v službo.«
Čeprav sta Tia in Sanja trenutno edini terminalistki v Sloveniji, verjameta, da bo tudi v železniške poklice začelo vstopati več žensk, in celo, da bomo tudi pri nas dobili, morda že kmalu, kakšno strojevodkinjo, kar v tujini ni prav nič nenavadnega. »Predsodkov je vse manj,« je dejala Tia, »ženski pristop do reševanja stvari pa je pogosto drugačen od moškega. In kar je zanimivo, ko na drugi strani slišijo ženski glas, se vsi moški malce omehčajo.«
