Aljasko so v začetku 18. stoletja odkrili Rusi, ki so najeli danskega raziskovalca Vitusa Beringa, da bi poiskal morebitno kopensko pot do Severne Amerike. Bering, ki je vse življenje posvetil raziskovanju tega območja, je ugotovil, da sta Azija in Amerika ločeni le z morsko ožino. Ta danes nosi njegovo ime.
Do konca 18. stoletja so na Aljaski živeli ruski trgovci in misijonarji, ki so gradili cerkve. Razmere so ostale enake v prvi polovici 19. stoletja, nato pa je v Evropi izbruhnila vojna.
Rusko cesarstvo je bilo v vojni z Otomanskim cesarstvom zaradi krimskega polotoka in jo izgubilo. Ne le zato, ker je tehnološko zaostajalo za Evropo, ampak tudi zato, ker so Otomanskemu cesarstvu priskočili na pomoč Francija, Piemont in britanski imperij.
Rusija je bila po krimski vojni v razsulu: denarja za vojsko ni bilo, treba je bilo reševati socialne posledice izgubljene vojne, nihče ni mogel plačati modernizacije. Poleg tega so se Rusi bali, da bi Britanci, ko bi zavohali kri, lahko ogrozili njihove meje drugje. Aljaske skoraj ni bilo mogoče braniti, ker je bila predaleč, zato so se odločili, da bodo zemljišče prodali, denar pa porabili za posodobitev.
Spomladi 1867 je bil nakup dogovorjen, na današnji dan pa je ozemlje tudi uradno zamenjalo lastnika: Aljaska je uradno postala del ameriškega ozemlja. ZDA so plačale 7,2 milijona dolarjev, kar je danes približno 120 milijonov evrov. Odzivi v ZDA so bili večinoma pozitivni: prepričani so bili, da jim bo ozemlje služilo za razvoj trgovine na Daljnem vzhodu.
Vendar se v naslednjih tridesetih letih ni veliko spremenilo. Aljaska je ostala revna, odročna dežela, ločena od vseh pomembnih svetovnih središč. Konec 19. stoletja pa so v kanadski provinci Jukon našli zlato, kar je povzročilo velike selitve na sever, številni zlatokopi pa so ga našli tudi v vzhodnih delih novega ameriškega ozemlja.
Zlata mrzlica je povečala priseljevanje, vendar se ne to more primerjati z drugim valom v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so tam odkrili ogromna nahajališča nafte. Država še danes živi od prihodkov naftne industrije.
