»Bojana, ti dišiš kot prava mama. Vse mame na svetu bi morale dišati kot ti in biti prijazne, kot si ti.« To je samo eden od ganljivih drobcev, ki se je vtisnil v srce Bojani Košnik Čuk ob zaključku mednarodnega tabora Speechless reconciliation (Tiha sprava), namenjenega mladostnikom s težkimi življenjskimi preizkušnjami, v Pisku na Češkem. »Začutiš, da si kot njihov mentor vendarle nekaj naredil prav. Otrokom, do katerih življenje ni bilo prijazno, si pokazal, da je svet še normalen in da jih ima nekdo rad. Na teh taborih se gradi družina,« pravi komunikologinja, ki je tam prvič sodelovala kot prostovoljka in mentorica.

Bojana Košnik Čuk: 

»Naš cilj je, da jim damo zavedanje, da je življenje v njihovih rokah, ne glede na slabe izkušnje, s katerimi so se morali soočati.«

Projekt Speechless reconciliation pomaga mladostnike brez starševskega varstva z območja vzhodne Evrope, nekdanje Jugoslavije in Balkana, ki do polnoletnosti večinoma živijo v zavodih za mladino ali pri rejnikih, pripraviti na samostojno in srečnejše življenje, jih povezati v skupnost, jim pomagati pri izobraževanju in soočanju z izzivi, s katerimi se bodo srečali na poklicni poti. Prav začetek samostojnega življenja je za te mladostnike zelo težak. Ko postanejo polnoletni, se morajo večinoma sami znajti.

Mladostniki iz nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope

Motor projekta je na Češkem, kjer ga je v življenje pognal Matej Keka, tudi sam z zelo težko življenjsko zgodbo od ranega otroštva, ki se je rešil z dna in želi danes kot uspešen podjetnik pomagati mladostnikom, ki so v življenju podobno trpeli. Danes skupaj s Timom Belonom vodi tabor. Povezal se je s podporniki po Evropi in klubi Rotary po svetu, tudi z ljubljanskim, kjer kot podpredsednica sodeluje Bojana Košnik Čuk. Lani jim je na Pohorju ravno v času velikih poplav v Sloveniji uspelo izpeljali prvi manjši tabor za skupino mladostnikov iz različnih evropskih držav. »Življenjske zgodbe teh otrok so se nas gostiteljev močno dotaknile in odločili smo se pristopiti k projektu,« je povedala. Sama pa se je pridružila tudi kot mentorica. Letos je skupaj z drugimi mentorji, specialnimi pedagogi ter psihologi iz različnih držav odpotovala v Pisek na Češkem, kjer se je zbralo 20 mladostnikov, starih od 16 do 19 let, iz Slovenije, Makedonije, Hrvaške, Ukrajine, Romunije, Litve.

»Nisem vedela, kaj me čaka. Ne nazadnje gre za otroke, ki so žrtve nasilja in zlorab, v puberteti, drugega jezikovnega okolja. Naš cilj je, da jim damo zavedanje, da je življenje v njihovih rokah, ne glede na slabe izkušnje, s katerimi so se morali soočati,« pravi mentorica. Iz Slovenije se je tabora na Češkem udeležila skupina mladostnikov, ki so jih predlagali v Zvezi Anita Ogulin in ZPM.

Učijo se prepoznavanja svojih talentov

Tabor je pomemben predvsem zato, ker ni samo prostor za sprostitev in druženje na kmetiji na češkem podeželju, ampak je poudarek na učenju veščin za preživetje v današnji družbi. Mladi se podajo na pot samoodkrivanja, prepoznajo svoje talente in spretnosti, se učijo sodelovanja in tudi vodenja. »Tokrat smo se med drugim učili, kako ustanoviti svoje podjetje, od ideje do poslovnega načrta. Deček, ki lepo riše in bi rad odprl svoj salon za tetovažo, se mora naučiti, kaj vse je za to potrebno in kako reagirati, če mu ne uspe vse v prvem poskusu, če morda ne dobi takoj določenega dovoljenja …« našteva situacije, na katere so jih pripravljali. Ob tem klubi Rotary in drugi partnerji iz evropskih držav poskusijo tem mladim zagotoviti šolanje ali dodatno usposabljanje, če si to želijo. »Prav izobrazba je najbolj pomembna za njihovo prihodnost, to je naše vodilo,« poudarja Bojana Košnik Čuk. Kot strokovnjakinja za poslovno komuniciranje in poslovni protokol jih je učila komuniciranja v današnjem svetu. »Denimo da z izbruhi jeze in izpadi ne dosežeš ničesar. Poudarjali smo pomen sodelovanja; skupaj gre lažje, kot če si sam.«

Veliko se pogovarjajo, tudi mentor in mladostnik na štiri oči. »Tega me je bilo najbolj strah in sem se temeljito pripravila. Namen te komunikacije je bil, da so se mlade duše odprle in izlile svojo bolečino, da jim je lažje. Vse življenje se ukvarjam s komuniciranjem, bala pa sem se, da morda ne bi ustrezno pedagoško reagirala. Edini pravi pristop je, da jih poslušaš z odprtim srcem, si odkrit in jim daš občutek topline, potem besede kar same stečejo. Ti mladi imajo zelo razvit občutek za ljudi, preberejo te brez znanja psihologije, to je njihov nagon po preživetju,« o globoki čustveni izkušnji pripoveduje mentorica. »Tudi mentorji smo se na taboru veliko naučili. Zgodbe so se nas tako dotaknile, da smo to še dolgo nosili v sebi. A moraš znati tudi postaviti mejo. Zgled za to je ustanovitelj tabora Matej Keka, ki mladim vselej razkrije svojo težko življenjsko izkušnjo in pokaže, da jim v življenju lahko uspe, če le imajo dovolj volje, se distancirajo od vsega slabega in spravijo sami s seboj – zato tudi ime projekta Tiha sprava,« poudarja Bojana Košnik Čuk.

dfdf d dfdf df df / Foto: Fdf Dfdfd

Ustanovitelj tabora Matej Keka mladim vselej razkrije svojo težko življenjsko izkušnjo in pokaže, da jim v življenju lahko uspe, če le imajo dovolj volje in se spravijo sami s seboj – zato tudi ime projekta Tiha sprava. / Foto: arhiv Speechless Reconciliation

Na taboru so se spletla trdna prijateljstva, da so se ob slovesu mešali solze in smeh. »Še več, ti otroci so zdaj kot moja družina, vseskozi smo v stikih in že napredujejo. Sistema ne moremo spremeniti, lahko pa komu pomagamo, da pridobi izobrazbo ali gre na usposabljanje, da se mu odprejo kakšna vrata v življenju,« poudarja Bojana Košnik Čuk. Prihodnje leto se gotovo znova srečajo na podobnem taboru na Pohorju. 

Priporočamo