»Če lahko živiš od tega, kar rad počneš, ti ni treba nikoli zares delati. To je moje življenjsko geslo. Tako da jaz ne delam, ampak le z velikim veseljem počnem stvari, ki jih imam rad in kjer sem doma. Plavam v svojem ribniku, le sem in tja si s svojo družico Mirjam privoščiva kakšno potovanje. Ukvarjam se tudi s športom, zlasti poskušam igrati tenis, a vedno z boljšimi od sebe, ker težko najdem slabšega,« recept za svojo vitalnost in mladostnost šaljivo razkrije glasbenik Andrej Šifrer, ki mu nikakor ne manjka energije, idej in poskočnosti.
Knjiga za poslušanje
Poskočnost je nazorno pokazal ob predstavitvi svoje zvočne knjige, najnovejše domislice v njegovi glasbeni karieri, ki traja že skoraj pet desetletij. Po kupu izdanih plošč, kaset, ploščkov in natisnjeni knjigi, glasbeni kriminalki Volkovi, je zdaj z zvočno knjigo z istoimenskim naslovom poskrbel za novo pot do svojih poslušalcev. Ob tej priložnosti je predstavil povsem novo skladbo (Vsak naj dela, kar mu paše) in ob njej poskakoval na odru v ritmu, ki bi mu ga najbrž zavidal še Mick Jagger v najboljših letih.
»Rudi Zaman, lastnik založbe Didakta, mi je po nekem koncertu rekel, da sem že dovolj star za avtobiografijo, a sem to možnost zavrnil. Če bi jo napisal, bi jo namreč s pravimi imeni, to pa bi precej ljudi prizadelo. Sem pa omenil, da sem knjigo že napisal, saj se mi je pred 15 leti porodila ideja za kriminalko iz glasbenega sveta. Kar nekaj časa sem jo pisal in brisal ter živel in spal s to knjigo, a je nazadnje končala v predalu oziroma digitalni kleti. Rudi jo je potem želel prebrati in jo potegnil iz mraka, tako da smo jo lani izdali in predstavili na knjižnem sejmu. Povsem gladko ni šlo, saj mi ni bilo prav, ko so moje besede začeli obračati in posegati v rokopis. Pravzaprav ti založniki pol knjige vržejo v smeti, pol pa je napišejo na novo, tako da sem že rekel, da naj raje kar napišejo svojo knjigo, mojo pa pustijo pri miru,« se ne prav obetavnih pisateljskih začetkov spominja Šifrer.
A nazadnje se je z založnikom le dogovoril in skoraj pozabljena knjiga je zaživela, pred tedni pa dobila še zvočno različico, tako da jo je odslej mogoče »prebrati« kar s slušalkami. »Pravzaprav gre že bolj za radijsko igro kot zgolj zvočno knjigo, saj poleg glavnega bralca Marjana Buniča nastopa še šest drugih. Besedilo glavnega junaka, vodje benda Volkovi, bere igralec Jernej Kuntner, sam pa nastopam v vlogi klošarja. Gre za fiktivno kriminalno zgodbo, ki se spogleduje z resnično glasbeno sceno in njenim delovanjem pri nas. Edini resničen lik je Dušan Hren, ki je dovolil uporabo imena, drugi pa so malo zamegljeni,« razloži sogovornik, ki je glasbeno kariero tudi sam začel v skupini, zaslovel pa kot kantavtor leta 1976 s prvo uspešnico o zaljubljenosti v zobozdravnico.
Uspešnice in himne
Šifrer je sicer doštudiral pravo, a se kot pravnik nikoli ni preizkusil. »Nedavno smo se z nekdanjimi kolegi srečali po nekem pogrebu. Vsi so sami uspešni pravniki, notarji, sodniki, le meni ni uspelo. (Smeh.) Pa sem hotel delati v pravu, a sem želel najprej za nekaj let dati prednost glasbi. Rekel sem si, da to ne more dolgo trajati, saj pri nas nihče ni živel od glasbe. A zdaj še vedno počnem prav to. Sprva sem bil nekakšen menedžer Aleksandra Mežka, ki je živel v Londonu, jaz pa sem mu pomagal organizirati turnejo v Sloveniji. V zahvalo mi je posodil svoja glasbenika za snemanje Zobobluesa, potem pa se je vse začelo,« razkrije sogovornik.
Sledilo je še veliko ponarodelih uspešnic, kot so Gorska roža, Bil sem mlad, Lepa dekleta, Oče in Martinov lulček, nekaj jih je dobilo celo status neuradne državne himne, na primer Vse manj je dobrih gostiln in Za prijatelje. To se je potrdilo pred dnevi na Brdu pri Kranju, kjer je ob podelitvi nagrad za podjetnika in obrtnika leta zlahka pripravil polno dvorano svečano oblečenih poslovnežev in politikov, da so ne le vstali, ampak se tudi objeli in doživeto prepevali verze, da si je »za prijatelje treba čas vzet', se poveselit' in kdaj znat potrpet'«.
Sam se sicer ne more odločiti, katera lastna skladba mu je najljubša, a med njimi niti ni tistih, ki jih mora med približno 60 koncerti na leto največkrat zaigrati na željo poslušalcev. »Glasbeniki se od standup komikov razlikujemo po tem, da hočejo od slednjih obiskovalci slišati nove štose, od nas pa stare komade. Teh se potem že preobješ, zato so mi bolj všeč pesmi, ki niso doživele večje prepoznavnosti. Recimo pesem Smo, ki je zdaj stara osem let, pa Za Tadejo, posvečena deklici, ki se je rodila skoraj brez srca, a potem preživela 14 let, čeprav so ji sprva napovedovali le nekaj mesecev. Tudi med priredbami mojih skladb, ki so jih posneli drugi glasbeniki, težko izberem. Všeč so mi Siddharta (Življenje včerajšnjega časopisa), Tabu (Romanje), Matevž Šalehar - Hamo (Stoj, Marija), Koala Voice (Tvoj spomin), pa Dennis Seaton iz skupine Musical Youth, ki je naredil angleško priredbo skladbe Moj oče ...« našteva glasbenik iz Stražišča pri Kranju, ki je precej časa preživel v tujini in spoznal veliko svetovno znanih glasbenikov.
Najlepše je biti star in zdrav
»V mladosti so moji idoli živeli v anglosaksonskem svetu. Ko sem se prvič z avtostopom odpravil v Anglijo in stopil s trajekta, sem od navdušenja kar poljubil tla, kjer so živeli moji glasbeni vzorniki. Kasneje sem se spoprijateljil in sodeloval z glasbeniki svetovnega slovesa, kot so Kenny Loggins, Dublinersi, Christopher Cross ... Izjemni trenutki zame so bili, da sem se lahko družil z njimi, a sem bil kar malo razočaran, da to našim ljudem nič kaj dosti ne pomeni. Ljudje, ki pridejo na moje koncerte, me raje sprašujejo čisto vsakdanje, življenjske stvari, o mladosti, starših, otrocih ...« ugotavlja belolasi mož z bogatimi izkušnjami, ki si še vedno pridobiva nove, tudi zahvaljujoč številnim potovanjem.
Letos je med drugim obiskal Argentino, kjer so si njegov nastop kot presenečenje na poroki zaželeli tamkajšnji Slovenci, in London, kjer je bilo v Slovenskem domu odprtje njegove že desete potujoče razstave o njegovem življenju. Razstava je sicer last muzeja v Kranju, poleg obiska številnih slovenskih krajev pa je nekajkrat skupaj z Andrejem že potovala tudi čez mejo. »Zdaj imam poleg koncertov še knjigo, ki kroži po Sloveniji, pa razstavo, ki kroži po Sloveniji in še malo čez, tako da še sam krožim zraven in razlagam razstavljene slike in predmete. Takih potovanj je ravno prav in ne preveč. Kamor koli pridem, pa so me ljudje veseli, in prav to je verjetno najboljše zdravilo, ki me pomlaja. Tako ali tako pa je najlepše biti star in zdrav,« zaključi mladostni 72-letnik.
