Slovenski kupci, ki nekaj kilometrov pred Benetkami v kraju Noventa di Piave nabavljajo modne kose, se resno sprašujejo, kje naj se nahranijo, potem ko so v dizajnerskem mestu izgubili toliko energije. Nekaj možnosti je. Že v samem oblačilnem centru je nekaj zanimivih lokalov, izkušnje pa kažejo, da imajo nasproti prodajalne čokoladnih bombonov Venchi izvrstne testenine in zelo dobre pice. V bližnjem kraju Oderzo je tudi avtorska, z zvezdico nagrajena in slikovita, a draga restavracija Gelius (120 evrov na osebo), nam pa je prišlo na uho, da se mora utrujeni preiskovalec mode usmeriti v bližnje mesto San Donà di Piave, ki je le devet minut vožnje od Novente. V centru je hotel Forte del 48, v njem pa v pritličju topla gostilna s šankom, kjer je mogoče tudi po domače popivati.
Pravzaprav je v tej ošteriji vse zelo po domače, kar se hrane in pijače tiče, kakovost jedi po predvsem tradicionalnih beneških receptih pa je bila vsaj na naš večer na ravni, ki jo pri nas enostavno pogrešamo. In še nekaj, kar je tudi pomembno: v Forte del 48 smo jedli razmeroma poceni, se pa račun lahko podraži, če naročate velike jadranske ribe. Glavne mesne jedi pa ne presegajo 20 evrov. Toliko so v Stari Ljubljani slabši burgerji!
Pa ne bomo nadaljevali s takšnimi nehvaležnimi primerjavami, ampak se bomo lotili zapisa o izvrstni hrani in vinski karti, ki ni obsežna, a vseeno natančno oriše vinske teritorije med slovensko mejo in Lombardijo. Govorimo predvsem o furlanskih belih vinih, pa o penečih beneških, torej o proseccu, ki je v zelo suhi verziji za tri evre na kozarec odprl večerjo. Nadaljevali smo s pitnim Mužičevim števerjanskim tokajem za zmernih 28 evrov za steklenico.
Jesen je v teh krajih tako kot pri nas povsem v znamenju gob, kar je bilo očitno iz celotne ponudbe hrane. Tako so Culatello di Zibello, zaščiteno parmsko sušeno mesnino iz najboljšega dela prašičjega stegna, spremljali hišni, v oljčnem olju vloženi jurčki. Izvrstna prestižna mesnina potrebuje tudi nekaj kosov kruha, ideja z oljnatimi jurčki pa je tako ali tako že vnaprej obetala (16 evrov).
Na morski strani hladne beneške kuhinje so razvrstili pol ducata miniaturnih specialitet. Blestel je klasičen sladek bakalar, okisano hobotnico so pripravili s stebelno zeleno, ena porcije sipe je bila z malimi paradižniki, druga le z oljem. Na svojem mestu je za mnoge malce strašljiva morska bogomolka, trije ogromni repki gamberov pa počivajo na majonezni omaki. Za krožnik podobnih, a veliko skromneje odmerjenih morskih grižljajev smo v Ljubljani pred kratkim plačali 33 evrov, na pragu Benetk pa polovico manj.
Pri toplih predjedeh so sosedje modne vasi orientirani predvsem na testenine in tudi v tem primeru jih razdelijo na mesne in morske. Garganele, fužem podobne testenine, so pripravili s slastno klobaso in lisičkami (15 evrov), šlo je za simpatičen domač recept, kot je bil klasičen tudi morski krožnik, na katerem so v špagete pomešali veliko porcijo vongol (17 evrov). Kot smo nekoč že zapisali, bi naši jedci morali pogosteje čez mejo, kjer celo v povprečnih birtijah pripravljajo izjemne testenine. Ostaja pa seveda vprašanje, kako jim uspe za takšne dragulje zaračunati 10 evrov manj kot pri nas.
Nadaljevalo se je v enakem slogu. Zajčka po beneško ponudijo za 16 evrov, meso je dušeno v peveradi, tradicionalni omaki iz piščančjih jeter, suhe salame, inčunov, limonine lupinice in česna, kot priloga nastopa bela polenta iz lokalne, bele koruze Biancoperla di Piave. Prefinjen recept, ki ga ceni tudi prezidij italijanske hranozaščitniške organizacije Slow food. Za 16 evrov.
Kot smo zapisali na začetku, so edine jedi, ki dosežejo visoke cene, ribe. Morska žaba s težo tri četrt kilograma stane 36 evrov, in čeprav je šlo za natančno pripravljeno ribo, lepo opremljeno s širokim čipsom, paradižnikom in olivami, bi gostom, ki si želijo nekaj nižjega računa, lahko priporočili še nekaj drugih ribjih jedi, predvsem mešane plave ribe z žara za 20 evrov.
Pri sladicah so v Forte del 48 ponosni na svojo pito z jabolki ter pito s hruškami in orehi, imajo tudi klasičen creme brulee, nas pa je vseeno zanimalo, kako pripravijo tiramisu, čigar avtorstvo je še vedno predmet spora med Furlanijo in Venetom. Postrežejo ga enostavno, v kozarcu, je pa zelo kremast, bolj, kot smo navajeni v Trstu ali Gorici. Le malo manj je ugajala domača zuppa inglese, zloženka s čokolado, vaniljevo kremo in sadnim biskvitom z jagodičevjem.
Ob koncu tako zanimive večerje se priležejo žganice, in če so kje pripravljeni na takšne zahteve, je to tukaj. Med mnogimi so priporočili aromatično grappo 903 iz destilarne Bonaventura Maschio v bližnjem Trevisu in liker Agricanto, kombinacijo rdečega vina, grappe, češnjevega soka, mandljev, zelišč in začimb.
