Pred časom je minilo 17 let od grozovitega zločina, enega najbolj brutalnih, kar jih je kadar koli zagrešil kakšen poklicni športnik. V razmaku treh dni je kanadski rokoborec Chris Benoit umoril svojo ženo Nancy, ki jo je pred tem zvezal, njunega sedemletnega sina Daniela, ki ga je, preden ga je zadavil, omamil z zdravili, nato pa je sodil še sebi, in sicer se je obesil na napravi za fitnes.
Šov se mora nadaljevati
Ko so postali rezultati javni, je namreč nekdanji rokoborec, tedaj pa že nevroznanstvenik Christopher Nowinski, ki je svojo kariero posvetil preiskavam možganov športnikov, stopil v stik z Michaelom Benoitom, Chrisovim očetom, s prošnjo, ali bi lahko na možganih njegovega sina opravil nekaj testov. Prepričan je namreč bil, da so Benoita h grozovitim dejanjem vodile poškodbe na možganih, ki naj bi jih utrpel med številnimi udarci v glavo. Čeprav je dejstvo, da so rezultati poklicne rokoborbe določeni vnaprej in je veliko udarcev zaigranih, jih je prav tako veliko pravih – predvsem v tistem času priljubljeni udarci v glavo s stoli in drugimi predmeti so bili še kako boleči. »Benoitovi možgani so bili pri 40 letih tako hudo poškodovani, da so bili na ravni 85-letnega bolnika z alzheimerjevo boleznijo,« je po opravljenih testih povedal Julian Bailes, vodja nevrokirurgije na Univerzi v Zahodni Virginiji, in dodal, da je imel rokoborec ob tem napredno obliko demence, podobno kot jo je že opazil pri mnogih nekdanjih igralcih ameriškega nogometa, ki so po številnih pretresih možganov kmalu po karieri padli v depresijo, naredili samomor ... Zaključek je bil torej jasen – številni udarci v glavo in pretresi možganov lahko imajo pri športnikih resne posledice in lahko kmalu po koncu kariere vodijo v huda bolezenska stanja.
Čeprav je bil opisani dogodek v marsičem prelomen, saj se je šele po njem začelo resneje govoriti in opozarjati na to, kako zelo so v športu zapostavljene poškodbe glave (v nasprotju z denimo poškodbami noge, ki športnika nemudoma oddaljijo od igrišča, se posledice udarcev v glavo namreč večinoma pokažejo šele leta ali desetletja pozneje), številni strokovnjaki pravijo, da je bilo odtlej narejeno bistveno premalo. Dejansko se je težko znebiti občutka, da se o vsem skupaj glasneje govori le, ko kakšen primer močno zbode v oči. Bodisi v obliki kakšnega tragičnega dogodka, podobnega opisanemu, bodisi ko se oglasijo žrtve nesrečnih dogodkov, ki imajo kasneje dobesedno uničeno življenje, bodisi ko gre za kakšno veliko športno zvezdo, ki zboli za demenco ali čim podobnim, kar je neizpodbitno povezano s številnimi udarci v glavo v času njegove aktivne kariere. Takrat so seveda pametni in polni sočustvovanja dobesedno vsi, a tako kot marsikje drugje se šov pač mora nadaljevati in že naslednji dan je ob novem spektaklu pozabljeno (skoraj) vse.
Tožbe, bolezni, smrti ...
Primerov, ki so alarmantni in bi morali prinesti resnejše spremembe, v obdobju po zgoraj opisanem grozodejstvu ni manjkalo. Tri leta in pol so denimo minila, odkar je nekdanji član šestih različnih klubov poklicne lige ameriškega nogometa NFL, nazadnje Atlante Falcons, Phillip Adams v grozljivem morilskem napadu v mestu Rock Hill v zvezni državi Južna Karolina ustrelil in ubil šest ljudi, nato pa sodil še sebi. »Vse, kar lahko rečem, je, da je bil dober otrok, nato pa ga je ameriški nogomet spremenil, mu zmešal glavo. Vseeno je bil zelo miren, tih, držal se je zase in ni nikogar nadlegoval,« je takrat povedal morilčev oče Alonzo Adams in pri tem jasno namignil, kar je pozneje potrdila tudi obdukcija – da so bili vzrok njegovih težav številni različno močni pretresi možganov, ki jih je utrpel med kariero. Precej odmeven je bil tudi primer zdaj že več kot 300 nekdanjih poklicnih igralcev ragbija, ki so pripravili skupinsko tožbo proti svetovni, angleški in valižanski ragbijski zvezi. Tožniki, med katerimi so med drugimi nekdanji kapetan valižanske reprezentance Ryan Jones, svetovni prvak z Anglijo leta 2003 Steve Thompson, novozelandski reprezentant Carl Hayman in številni drugi, trdijo, da so bili vodilni ljudje športa ignorantski, saj niso sprejeli primernih ukrepov za zaščito igralcev. Ki bi jih ob tem, da so imeli na razpolago številne podatke, signale in opozorila o tem, da igralci med tekmami ob stalnih kontaktih utrpijo številne poškodbe glave, kot so pretresi možganov, morali.
Pri čemer pridemo do najnovejšega primera zvezdnika, čigar primer je vznemiril javnost, v prvi vrsti predvsem v ZDA. Prejšnji mesec je eden najboljših igralcev ameriškega nogometa vseh časov Brett Favre razkril, da so mu diagnosticirali parkinsovo bolezen, kar je brez kančka dvoma posledica udarcev na igrišču. »Zelo pogosto, kadar sem z glavo udaril ob tla, mi je zvonilo v ušesih, pred očmi se mi je iskrilo in bliskalo, a sem kljub temu nadaljeval igro. To je pri vsem skupaj najbolj strašljivo – vse skupaj ni videti nič groznega, saj se posledice pokažejo precej pozneje, a ko se, so te trajne in zelo hude,« je povedal Favre. In če kdo misli, da se vse skupaj dogaja le v agresivnih in že v osnovi zelo grobih športih, kot so doslej opisani, bi se hudo zmotil. Vse več je namreč dokazov, da trajne poškodbe možganov utrpi tudi ogromno igralcev nogometa, in sicer zgolj zaradi udarcev žoge z glavo. Lani preminuli angleški zvezdnik sir Bobby Charlton je bil denimo že sedmi član reprezentance iz leta 1966, ta je Angliji prinesla doslej edini naslov svetovnih prvakov, ki je umrl zaradi demence.
Pa da ne bomo preveč krivični – nekaj sprememb so vedno nova dognanja vendarle prinesla. Pri omenjeni poklicni rokoborbi so tako kmalu po opisani tragediji prepovedali udarce s stoli v glavo, določene nogometne zveze v najmlajših kategorijah otrokom ne dopuščajo več igre z glavo, pojavljajo se predlogi, da bi bile žoge napolnjene pod malce nižjim tlakom, kar na igro ne bi bistveno vplivalo, možnost za poškodbe pa bi zgolj s tem ukrepom znižali za dobrih 20 odstotkov. Večje težave imajo medtem športi, kot je ameriški nogomet, za katerega mnogi trdijo, da bodo v njem pač neizbežne korenite spremembe, ki pa bi šport že v osnovi precej spremenile.
