Zadnji podatki Svetovne zdravstvene organizacije so zaskrbljujoči: vsak osmi prebivalec našega planeta se sooča z debelostjo, debelost med odraslimi pa se je od leta 1990 podvojila. Toda še bolj bi nas moralo skrbeti, da je predebelih vedno več otrok, debelost se je med njimi povečala za kar štirikrat. Nič bolj optimistični niso podatki za Slovenijo, kjer se z debelostjo sooča okoli 20 odstotkov odraslih, kar 40 odstotkov pa jih je čezmerno hranjenih, kar enostavno pomeni, da ima manj kot polovica Slovencev normalno telesno maso. V duhu nedavnega Simčičevega simpozija z naslovom Debelost kot izziv moderne družbe, ki je potekal na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smo se pogovarjali z dr. Evgenom Benedikom, kliničnim dietetikom na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana in profesorjem za področje prehrane na Biotehniški fakulteti. Kajti ne le v svetovnem merilu, tudi na lokalni ravni se danes že soočamo z epidemijo debelosti.
Debelost kot diagnoza
Problem torej ni le populacija debelih ljudi, temveč tudi bazen čezmerno hranjenih, ker lahko ti vsak čas preidejo v drugo fazo, to je fazo debelosti, je dejal Evgen Benedik. »Absolutno je teh 40 odstotkov ljudi problem. Zaradi zdravstvenih zapletov, kot so infarkti in bolezni, skrajšana življenjska doba in slabša kakovost njihovega življenja, na drugi strani pa tudi za javno zdravstveno blagajno. Kar se finančnega bremena tiče, če delamo primerjavo v okviru zdravstvene blagajne, je ta bazen izjemno požrešen, bistveno bolj kot kateri koli drug, je pa res, da ta problem ni bil nikoli dobro naslovljen in razdelan,« je pojasnil.
Razlogi za to so enostavni, saj je težko spremljati vse, kar je povezano z zapleti debelosti. Enovitega računalniškega sistema, ki bi te podatke spremljal in ponujal vpogled vanje, še nimamo.
Toda prvi problem je, da je v slovenskem zdravstvenem sistemu debelost le redko prepoznana kot bolezen, kot diagnoza, ki jo lahko zdravnik postavi bolniku. »Tako kot postavijo diagnozo rak,« je dejal Benedik. »Če pogledate katalog obstoječih diagnoz, je tam tudi poglavje prehranske diagnoze in te so čezmerna hranjenost, debelost, podhranjenost in še vrsta drugih. Tudi zato poteka na medicinski fakulteti intenzivno izobraževanje mladih zdravnikov, da se zavedajo, da ta bolezen obstaja, in lahko to diagnozo vpišejo v karton. Ko se napiše diagnoza, pa to pomeni, da je mogoče debelost zdraviti.«
Strah pred stigmo
V zdravljenje debelosti je vključenih več strokovnjakov, poleg zdravnika tudi diabetik, psiholog in kineziolog. V Sloveniji imamo dobre prakse in izkušnje iz centrov za krepitev zdravja (CKZ), ki jih imajo malodane že vsi zdravstveni domovi in ki naslavljajo tudi težave z debelostjo in pridruženimi bolezni. Centri za krepitev zdravja so naredili velik korak k preventivi, tudi na področju prehrane in bolj zdravega življenjskega sloga ljudi.
»Stvari so dobro nastavljene in tudi zdravstvena zavarovalnica opaža, da če investira v tovrstne centre, ima nato manj izdatkov za druge zaplete, ki so lahko povezani z debelostjo, na primer pri hudih zapletih zdravljenja srčnega infarkta ali drugih bolezni,« je dejal Evgen Benedik.
Centri za krepitev zdravja so ena večjih pozitivnih zgodb v našem zdravstvu, ki veliko naredijo na področju preventive. Toda strokovnjaki opažajo, da je debelost še vedno močno stigmatizirana, predvsem pri otrocih, najstnikih in njihovih starših ter mlajših odraslih.
»S področja pediatričnih centrov za krepitev zdravja lahko povem, da je naš glavni problem, da ko omenimo otrokom in staršem, da se morajo udeležiti programa zdravega hujšanja, ki ga imenujemo celostna obravnava, hitro vedo, da je to program za debele otroke. Stigma glede debelosti je celo tako velika, da se nočejo udeležiti teh programov in trdijo, da njihovi otroci nimajo težav z debelostjo. Če pa že priznajo težavo, potem nočejo, da drugi otroci in vrstniki vedo, da hodi njihov otrok v nekak shujševalni program. Tudi zato smo začeli drugače komunicirati in ne govorimo več o debelosti, ampak o zdravih spremembah življenjskega sloga. Glavni problem je torej, da starši ali otroci ne želijo v te programe zaradi strahu pred stigmatizacijo,« je spregovoril Benedik o realnih težavah.
Manj in bolj rigorozni ukrepi
Med odraslimi strahu pred stigmatizacijo ni več in je opaziti, da se radi udeležujejo teh programov in delavnic. Toda bolj kot stigma je lahko pri starejših problem morebitna socialna izoliranost ali sama mobilnost, zaradi česar ne morejo priti v CKZ, ki so navadno v zdravstvenih domovih.
»So se pa določeni centri na podeželju, dober primer je Črnomelj, organizirali tako, da pridejo v lokalne gasilske domove in tam pripravijo delavnice, tečaje, predavanja, ljudem izmerijo krvni tlak in jih izobražujejo. Ljudje se tudi z veseljem odzovejo, saj ne gredo k zdravniku v zdravstveni dom, ampak v gasilski dom. Določeni centri pa obiščejo posameznike tudi na domu, kot v okviru patronažnega obiska, in na tak način rešujejo težavo mobilnosti,« je pojasnil Evgen Benedik.
Reševanje debelosti pri najstarejših ni enostavno, učinek vseh svetovanj je zanemarljivo majhen, je realno povedal sogovornik. Tudi z etičnega vidika je morda nesmiselno zelo rigorozno spreminjati njihov način prehranjevanja, saj gre za dolgoletne vzorce, je opozoril Benedik. V teh primerih strokovnjaki le z minimalnimi spremembami krožnika vnesejo spremembe, ki so najboljše za starejše.
Uspehi ukrepov, ki jih danes uvajajo, bodo vidni z naslednjo generacijo otrok. Toda v kratkem se bo že videlo, ali se bo trend debelosti upočasnil in vsaj stabiliziral. »Že sedaj se je zelo stabiliziral v primerjavi izpred petih ali celo desetih let. Želimo si normalizacije stanja, da najprej zamejimo epidemijo debelosti, nato pa jo začnemo zniževati. Podatki, ki jih že imamo, so izjemno dobri,« optimistično zre v prihodnost Benedik.
Slovenija je sicer v primerjavi z drugimi državami EU pod povprečjem, ko govorimo o debelih in čezmerno hranjenih. Toda s tem se ne smemo zadovoljiti, odgovarja sogovornik. Informiranost je izjemno pomembna in tu lahko veliko naredimo mediji, zdravstveni sistem in vzgojno-izobraževalni sistem.
»Prav slednji je za nas, ki te ukrepe pripravljamo, najboljša tarča. Naj navedem primer ločevanja odpadkov v času, ko smo vstopili v EU. Država je organizirala raznorazne kampanje in poskušala z marsičim navaditi ljudi na ločevanje, a ni bilo jasnega premika v pravo smer. Potem pa so po vzoru skandinavskih držav začeli o ločevanju govoriti v vrtcih in šolah ter otroke opremljati z znanjem, kako ločevati. Otroci so to prinesli domov, mi pa smo v nekaj letih dosegli neverjetno velik napredek na tem področju. Zdaj je naša želja, da informiranost o zdravi prehrani in problemu debelosti spravimo v vzgojno-izobraževalne sisteme. A tu nastopi problem, kako o tem govoriti, da bo ustrezno zapakirano. Treba je namreč biti previden prav zaradi velike stigmatizacije debelosti. Kot drugo pa, če bodo te informacije nepravilno podane, lahko hitro dobimo drug problem, to pa je problem motnje hranjenja. Ki je v marsičem še hujši,« se zaveda problematike Evgen Benedik.
