Z vse večjim vstopom digitalnega sveta v naše življenje smo zanemarili vprašanje, kaj za kasnejša obdobja življenja pomeni izpostavljenost posnetkom seksualne vsebine in/ali spolne zlorabe prek zaslonov, pravi Britanka Catherine Knibbs. Posledice tovrstne travme in negativnih izkušenj iz otroštva se lahko prenašajo na kasnejša obdobja odraslosti, tudi ko govorimo o digitalnem svetu. Kibernetska travma je povezana z izpostavljenostjo negativnim izkušnjam in dogodkom v digitalnem prostoru, ki puščajo globoke in nevidne sledi na našem telesu, čustvih in mislih. Običajno jo spremljajo občutki sramu, ponižanja, tesnobe glede prihodnosti in drugi tako telesni kot tudi psihološki učinki, na katere Catherine Knibbs opozarja skozi delo klinične doktorske raziskovalke, svetovalke, avtorice in otroške psihoterapevtke, specializirane za kibernetsko travmo.
Čeprav se v terapevtski praksi srečuje z otroki, starimi komaj pet let, ki so bili prek zaslona izpostavljeni fotografijam spolnih organov, in so ji temne plati spleta dobro poznane, do tehnologije ne goji zavračajočega odnosa. Verjame v učenje, želi pomagati in poučiti starše, kako naj z določitvijo jasnih strategij pomagajo otrokom pri razvoju pozitivnega odnosa do tehnologij, pri čemer postavijo jasne meje in hkrati z otroki ohranjajo močan odnos. To je tudi tema njene nove knjige, ki bo izšla v kratkem.
Spremembe v vedenju otroka so lahko znak prikrite travme zaradi izpostavljenosti zlorabi v digitalnem svetu. Catherine Knibbs pravi, da s travmo dela na način, kot jo posameznik doživi in razume, saj gre za oseben in individualen odziv vsakega otroka: pri nekaterih se kaže v obliki vedenjskih ali besednih izpadov, pri drugih pa kot zavračanje komunikacije s starši.
»Starši, ki svoje otroke poznajo najbolje, velikokrat rečejo, da se otrok obnaša 'drugače' ali da 'nekaj ni v redu'. Otrok se vede nenavadno, ne more zaspati ali noče več jesti hrane, ki jo je prej imel rad in večina ne bo niti pomislila, da gre morda za travmo. So pa spremembe v vedenju pogosto znak, ki ga strokovnjaki prepoznamo kot obliko komunikacije. Z njo otrok sporoča: 'Nimam besed za to, kar doživljam.'«
Starši spremembo otrokovega vedenja radi pripisujejo racionalnim razlogom (otrokovi utrujenosti, lakoti ali hormonskim spremembam v obdobju najstništva), zato psihoterapevtka pravi, da si kot starši in kot družba (še) ne postavljamo pravih vprašanj. Staršem predlaga, naj otroku namesto »kaj je narobe s tabo« zastavijo vprašanje »kaj se ti je zgodilo«. Tudi sama psihoterapevtske obravnave v zavetju psihoterapevtske pisarne začenja s poizvedbo o dogodkih, ki so pri otroku sprožili spremembo vedenja in ga pripeljali v njeno pisarno.
Ključen je občutek varnosti
Stiska otrok in mladostnikov, ki se zavedajo, da so (bili) njihovi posnetki s spolno vsebino objavljeni na spletu, je velika, kaže njena terapevtska praksa. »Sprašujejo se, kdo jih je videl; sem jih videla jaz, policisti med preiskavo, socialni delavci, učitelj v šoli … Koliko ljudi jih je videlo na spletu? Komu vse jih je storilec poslal?« Takšen otrok stoji na pragu anksioznosti, kar je zanj, telesno in duševno, zelo izčrpavajoče. Kibernetska travma se lahko ob pojavu nepričakovanega sprožilca pojavi v zakasnjenem odzivu kadar koli v življenju.
Velja poudariti, da kibernetsko travmo doživljajo tudi otroci in mladostniki, ki so svoje gole posnetke oziroma posnetke s spolno vsebino drugim poslali sami. »Včasih je težko razumeti, zakaj bi bil otrok, ki prostovoljno pošlje golo fotografijo, tudi travmatiziran. V resnici pa otrok, ki pošlje intimno sliko, to pogosto stori pod prisilo ali s prepričanjem, da gre za nujni del razmerja, ko mu druga osebe reče: 'Če me ljubiš, mi boš to poslal/a' ali 'Če ne pošlješ, potem …'« Za otroka je takšen pritisk oblika prisile, ki je že travmatična, pojasnjuje sogovornica. »Otroci nimajo občutka, da imajo izbiro. In če bi kot družba to bolje razumeli, bi bilo morda manj obtoževanja žrtve.«
Kako okrevati in ali terapija pomaga? Najpomembnejši dejavnik pri okrevanju otroka je trden podporni krog ljudi, na katerega se lahko zanese, kar vključuje tako šolsko okolje in zdravstveno osebje kot tudi policijo in socialne delavce. Otroci s trdnejšim podpornim sistemom potrebujejo manj časa za premagovanje travme v primerjavi z otroki, ki opisane opore nimajo. Catherine Knibbs navede v raziskavi pridobljene podatke, po kateri za premagovanje povprečne težave zadošča od 16 do 20 terapij, medtem ko globlje travme zahtevajo vsaj dve leti terapevtskega dela.
Pristnost odnosov je tem ranjenim otrokom zelo pomembna. Dovolj je ena oseba, ki otroka ne obsoja, je prisotna in pripravljena poslušati vse skrbi in težave. Z osebo, s katero otroka druži pristen (ne romantičen) odnos, se občutek varnosti prenese tudi na telo, kar Catherine Knibbs označi za ustvarjanje varnega prostora, ki telesu omogoča, da se tudi na celični ravni sprosti in umiri. Zares zadihamo in si oddahnemo šele, ko se počutimo varne in to je tisto, kar moramo omogočiti otrokom.
