Priznamo, spadamo med ljudi, ki jih dandanes kakšna stvar le stežka preseneti, preseže pričakovanja. A dogodku na Vranskem je pred dvema mesecema uspelo prav to. Šlo je za praznovanje 25. obletnice Slovenske veteranske avto-moto zveze (SVAMZ), ob pogledu na tam zbrano množico ljudi, najrazličnejših vrst starodobnih vozil, ne nazadnje rekordno število motociklov znamke Tomos na enem mestu pa je bilo naključnemu obiskovalcu, nekomu, ki sicer nima stika s to sceno, kar težko verjeti, kako zelo razvito je vse skupaj pri nas. In koliko navdušenih spremljevalcev pritegne ljubezen do starejših vozil.
Ponosen na dogodek in ne nazadnje na častitljivo obletnico je bil tudi predsednik SVAMZ Franci Škrjanec, s katerim smo se zapletli v zanimiv pogovor, ki pa je hkrati sam od sebe odprl toliko različnih tem za obdelavo, da je bilo edino logično, da se z njim ob kakšni drugi priložnosti še enkrat v miru usedemo in pokramljamo. Denimo o tem, kako je prišlo do tega, da je z avtomobilom kar devetkrat potoval v Rusijo, seveda v mirnejših časih, enkrat celo do Novosibirska. In še marsičem drugem ...
Slovenija v špici
Do Rusije še pridemo. Najprej nas je seveda zanimalo, od kod sploh ljubezen do (starih) avtomobilov. »Pravzaprav od majhnega, pri čemer je zanimivo, da je moja družina drugače v celoti predvsem glasbeno nadarjena, jaz pa sem zašel v čisto druge vode. Tehnika me je pač od nekdaj fascinirala in tako sem najprej končal šolo za avtomehanika, nato šel na višjo tehnično šolo ...« nam pove Franci Škrjanec, ki se še dobro spomni svojega prvega avtomobila – tako kot pri večini v času nekdanje skupne države je bil to seveda fičo, ki ga je, kot doda, takoj začel nadgrajevati, da je bil bolj športen, saj so ga prav takšni avtomobili, športni, vedno tudi najbolj navduševali.
»Doma imam še vedno triumpha TR7, ki je pravi angleški športnik, z 2-litrskim motorjem in pogonom na zadnji kolesi, v katerem sediš skorajda dobesedno na tleh in pri katerem je potrebnega veliko vozniškega znanja. Tudi sicer me zanimajo predvsem vozila iz 60., 70. in 80. let, morda tudi s konca 50. let prejšnjega stoletja. To so vozila, s katerimi se še vedno lahko 'normalno' voziš, vse, kar je starejše, je bolj za zbiratelje, ker z njimi v današnjem vsakdanjem prometu praktično ne moreš sodelovati. Starodobniki pa, vsaj po mojem mnenju, morajo ostati na cestah, saj drugače propadajo.«
Človeka, ki goji takšno ljubezen do starodobnih vozil, ki že vrsto let tudi restavrira različne starodobnike, seveda prej ali slej zanese tudi v kakšno društvo, klub, v katerem se druži s somišljeniki. Franci Škrjanec je vse skupaj nadgradil in je tako že vrsto let predsednik SVAMZ, ki je pri nas ena od dveh zvez za starodobna vozila na nacionalni ravni.
»Poleg naše, ki domuje na Vranskem, je tu še zveza SVS s sedežem na Škofljici, in če bi se naše moči združile, bi bili še močnejši. Še močnejši pravim zaradi tega, ker smo Slovenci na tem področju dejansko zelo močni. Če bi denimo naš potencial spremenili v politično opcijo, bi bili brez dvoma ena najmočnejših strank. Predstavniki obeh zvez, za kateri se mi zdi najpomembneje, da znamo stopiti skupaj, ko je treba, smo ob tem dejavni v mednarodnih komisijah, v katerih imamo pomembne funkcije, glede vozil pa smo tudi številčno, v razmerju do števila prebivalcev, celo v sami evropski špici. Certificiranih starodobnih vozil imamo med 15.000 in 18.000, kar res ni majhna številka, ob tem imamo tudi nekaj zares vrhunskih vozil. Pri čemer se je treba zavedati, da gre pri vsem skupaj za povsem prostovoljno dejavnost.«
Takšna, prostovoljna, je po Škrjančevih besedah tudi funkcija predsednika, če seveda ne štejemo povračila potnih stroškov in podobnih reči, kot svojo težavo pa izpostavlja, da se boji letenja in se zato letnih skupščin Mednarodne zveze za starodobna vozila (FIVA) udeležuje le, ko so dostopne po cesti ali železnici.
Še pogled v prihodnost. Kakšna sploh bo ob vse večji elektrifikaciji voznega parka? »Moje mišljenje in tudi mnenje večine je, da bi morali vse skupaj ločiti na klasična vozila in na druge starodobnike. Klasična so, vemo, čista mehanika, vse drugo, kar ima takšne ali drugačne elektronske sklope, pa ne more biti klasično vozilo. Danes imamo recimo starodobnike letnika 1994, ko so nekatera vozila imela že vso možno dodatno opremo. Cilj pa mora v vsakem primeru biti ohraniti tehniško kulturo.«
Ves dan skozi polje sončnic
Dobro, kaj bo v prihodnosti, je stvar širše debate, z našim sogovornikom smo se želeli vrniti še malce v preteklost, natančneje v čas pred izbruhom pandemije koronavirusa, ko se je kar devetkrat odpravil na daljši izlet v Rusijo. Kot se seveda spodobi, s starodobnikom, svojo katrco letnik 1984. »Vsakič je šlo za zelo zahteven podvig. Vse skupaj se je začelo leta 2010, ko so se pojavile ideje, da bi pač nekam šli. Takrat je bila moja napaka, da sem sprejel vsakega, ki je želel zraven. In takrat smo imeli težave. Nato so se ekipe zmanjševale. Še najenostavnejše je bilo, ko smo šli s tremi katrcami najdlje – do Novosibirska. Enostavno zato, ker je šlo za enaka vozila z enakimi zmožnostmi, enako porabo, popravili, težavami ... Čeprav dejansko težav ni bilo nobenih! Ko smo šli prvič, smo šli z dvanajstimi različnimi vozili – s kombijem T2, torej bullijem, večjim mercedesom, trabantom, nekim kabrioletom ... Dvanajst vozil pa seveda pomeni dvanajst različnih problemov, dvanajst različnih točenj goriv, ker ima vsako seveda drugačen doseg ...« je razlagal Škrjanec in poudaril, da je bila organizacija poti do Novosibirska vseeno gromozanski zalogaj, predvsem zaradi potrebe po natančni organizaciji poti vnaprej.
»Vsak dan posebej je moral biti skrbno razdelan: kje bomo spali, kje točili gorivo, koliko časa bo vsak posameznik vozil ... Drugače pač ne gre, to so prostranstva, ki so za nas nepojmljiva. Ko enkrat prideš iz civilizacije, namreč nimaš ničesar – edini stik z njo je bencinska črpalka. Tako seveda tudi spiš v avtomobilu, pri čemer moraš preveriti, kje je zares varno. Pa pri tem ne mislim zaradi ljudi, temveč divjih živali. Vmes zamenjaš tudi nekaj časovnih pasov, za kako nepredstavljiva prostranstva gre, pa mogoče najbolje opiše dogodek nekega dne, ko smo se dobesedno od jutra do večera ves dan peljali po ravni cesti skozi polje sončnic. Skratka, gre za razdalje, ki si jih v Evropi niti slučajno ne moremo zamisliti, in takšno potovanje tako ali drugače traja mesec in pol, četudi kakšen dan narediš 1000 kilometrov na dan – če si vmes seveda želiš kaj ogledati, kar je ne nazadnje tudi bistvo vsega skupaj,« je povedal Škrjanec in poudaril, da na vseh potovanjih ne more izpostaviti niti ene slabe, negativne izkušnje. Če seveda ne šteje nečesa, kar to pravzaprav ni – silne prijaznosti domačinov, ki zna biti že nadležna: »Na vsaki bencinski črpalki te pač obkrožijo ljudje, ki jih zanima, kaj tam počneš, kako lahko pomagajo. Po nekaj dneh ti gre to že na živce, pa čeprav so nič drugega kot le prijazni,« je povedal naš sogovornik in pohvalil tudi kakovost cest, saj da so glavne prometnice ravne in široke, pri čemer ovinkov z izjemo dela čez Ural tako in tako ni: »Vse drugo pa je resda na ravni kolesnic, a iz enostavnega razloga – ker tam pač ni ničesar. Posamezne vasi bolj ko ne izumirajo in tam se ne vozi nihče.«
Dvomi Boruta Pahorja
Čeprav je takšna dolga pot v prvi vrsti zelo naporna za voznika, si posebno omembo seveda zasluži tudi renault 4, torej priljubljena katrca, ki je Francija Škrjanca kar osemkrat popeljala po prostranstvih največje države na svetu, le enkrat, ko so šli z odpravo na sever do Belega morja, pa je to pot opravil s terenskim vozilom.
»Seveda sem to svojo rdečo katrco večkrat popravljal, menjal sestavne dele njenega motorja in podvozja, a avto kot avto ima nekje 250.000 prevoženih kilometrov. In z njo niti enkrat nisem imel niti ene same težave, brez okvar je zdržala vse poti,« je poudaril in dodal, da je po drugi strani z njo preživel marsikaj. Pred petimi leti ga je denimo na jugu Rusije, v Čečeniji, z njo ujel celo peščeni vihar in takrat se je pesek zaril v vsak kotiček avtomobila, da se ga ni znebil še pol leta. »S tako katrco sem nato ravno ujel 20. obletnico naše zveze, ki smo jo praznovali na Vranskem. Spomnim se, da nas je takrat obiskal tudi takratni predsednik države Borut Pahor, ki je bil seveda znan kot ponosni lastnik katrce. Tako ga je zanimalo, kakšna je moja, in seveda se je, ko jo je natančno pregledal, pohvalil, da je motor njegove bolj čist. Jasno, ko pa sem ravno prišel z dolge poti in preživel peščeni vihar! No, zdaj nam je čestital tudi ob 25. obletnici in med drugim zapisal, da mu je najbolj ostala v spominu moja rdeča katrca, s katero, kot je zapisal, 'naj bi' šel v Rusijo. Torej 'naj bi'! Očitno še zdaj ne verjame, da sem dejansko šel ...«
Je pa glede na stanje v tem delu sveta seveda veliko vprašanje, ali bo lahko šel še kdaj, česar se zaveda tudi sam. »Željo seveda imam, predvsem bi šel še kdaj rad do Moskve, a seveda v miru – tudi v smislu, da ne bi šel več s kakšno večjo skupino. Glede drugih poti pa je tako, da me zahod niti ne zanima več, saj sem si ga že dodobra ogledal, sem bil pa lani denimo s katrco tudi v Albaniji. Ob tem imam zdaj veliko drugih projektov, poleg seveda predsedovanja zvezi. Na Hrvaškem sem denimo postavil na noge turistični reli za klasične avtomobile, za katerega je velikansko zanimanje, tako da je dela veliko, enako pa tudi želja,« je sklenil Franci Škrjanec.
