V dobi, ko je glasba vseprisotna, vselej v žepu in prilagojena z matematičnimi algoritmi, se je svetovna glasbena pokrajina precej spremenila. Umetniki od Los Angelesa do Seula lahko postanejo slavni čez noč, ker se njihova skladba v hipu povzpne na vrh seznama najbolj predvajanih. Toda pri državah z razmeroma maloštevilnim poslušalstvom, kot je Slovenija, je lahko zgodba drugačna. Res je, da možnost pretakanja glasbe predstavlja tudi za slovenske glasbenike priložnosti, toda hkrati prinaša izzive, saj se bolj kot kadar koli prej borijo na globaliziranem in vse bolj homogeniziranem trgu.
Slovenija ima zanimivo kulturno lego; stisnjena med večje sosede, denimo Italijo in Avstrijo, in blizu glasbenih velecentrov Nemčije in Balkana je bila vedno stičišče vplivov. Glasbena scena odraža to raznolikost – narodnozabavna glasba ponosno stoji ob popu ali rocku, jazz festivalih in eksperimentalnih elektronskih zvokih. (Pomislimo samo na Raiven, o kateri lahko berete na 38. in 39. strani.) Do tod vse lepo in prav. Toda neizogibna resnica je, da so matematični algoritmi, ki jih uporabljajo pretočne platforme, slepi za geografijo. Platforme, kot so spotify, apple music in youtube, so zasnovane tako, da povečajo angažiranost, spodbujajo pesmi, ki odmevajo v širokem krogu in so uspešne na vseh trgih. Tu pride do izraza globalna prevlada popa v angleškem jeziku. Tudi znotraj slovenskih meja, če dobro pogledamo, mednarodne uspešnice prevladujejo na radijskih valovih in pretočnih seznamih predvajanja, kar pušča manj prostora za slovensko glasbo.
Za mnoge slovenske glasbenike je to lahko zadušljivo. Čeprav ustvarjajo kakovostno glasbo, digitalno okolje nagrajuje predvsem množično privlačnost. Tega slovenski ustvarjalci zaradi okoliščin težje dosežejo. V takem sistemu postane domača niša nevidna, majhen narod brez glasu.
Glasba je že od nekdaj pomembna oblika kulturnega izražanja, pri Slovencih celo eden ključnih medijev ohranjanja identitete. Trend je tako še posebej skrb zbujajoč v obdobju, ko so mlajše generacije hiperpovezane in vse pogosteje poslušajo izključno svetovne uspešnice. Dejansko lahko to vodi do neke vrste kulturne erozije.
To sicer ne pomeni, da slovenska glasba umira. Ne. Pri nas je veliko nadarjenih umetnikov v različnih žanrih. Toda ni prav, da bi moral slovenski umetnik za uspeh in normalno življenje žrtvovati jezik in posledično kulturno posebnost. Za mnoge je to kompromis, ki ga preprosto nočejo sprejeti, in prav je tako.
Kljub izzivom upanje ostaja. Slovenska glasba je bila vedno trdoživa, oblikovali so jo ljudje in njihove zgodbe. V tej digitalni dobi je torej potrebno predvsem zagotoviti, da se te ne izgubijo v globalnem hrupu, temveč najdejo nove načine do poslušalcev – tako lokalno kot globalno.
