Vajeni smo, da si lahko med nakupovanjem živil sami izberemo in stehtamo želeno količino, denimo jabolk, včasih pa vseeno raje posežemo po embalaži z že pakiranimi jabolki – kar je stvar posameznikove odločitve, in če gre za živilo v plastični embalaži, tudi njegove okoljske ozaveščenosti.
Na družbenih omrežjih se občasno vnamejo žgoče razprave, zakaj tehtnica ne potrdi na embalaži navedenih podatkov. Malo za šalo, malo zares smo tudi v uredništvu našega časopisa iz radovednosti preverili, ali količinske navedbe na že pakiranih borovnicah, kupljenih v različnih trgovinah, držijo. Na večja odstopanja od navedene nazivne (ali neto) količine nismo naleteli, seveda pa prostočasne akcije nikakor ne gre enačiti z izpeljavo resnejšega zaključka o spoštovanju pravil na tem področju. To je naloga pristojnih služb, med drugim sektorja za meroslovni nadzor, ki deluje pod okriljem urada za meroslovje.
Preden zagrizemo globlje, le uvodno opozorilo: ko z domačimi in znanci razpravljamo o količinah tega ali onega kupljenega in tehtanega živila, radi uporabimo izraz teža izdelka – kar je napačno. Na uradu opozarjajo na razliko med pogovornim in uradnim izrazjem: ko se pogovarjamo o količinah, ne govorimo o teži, ampak masi izdelka, saj uporabljamo merske enote, kot so kilogram, gram in tako dalje. Za težo pa je po mednarodnem sistemu enot v veljavi sestavljena enota newton (N).
Deljena odgovornost
Če sledimo definiciji, je predpakirani izdelek kombinacija izdelka in posamezne poljubne embalaže, ki je na voljo končnemu potrošniku. Izdelek je dan v embalažo v odsotnosti kupca, količina izdelka pa ima neko vnaprej določeno vrednost, ki je ni mogoče spremeniti, ne da bi se embalaža pri tem poškodovala ali odprla. Ali kot dodaja Marjana Peterman iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS): to velja ne glede na to, ali takšna embalaža popolnoma ali samo delno zapira živilo, vendar v vsakem primeru na tak način, da vsebine ni mogoče spremeniti, ne da bi embalažo odprli ali spremenili. Predpakirana živila ne zajemajo živil, ki so pakirana na prodajnih mestih na zahtevo potrošnika, ali predpakiranih za neposredno prodajo.
Ne gre zamenjevati pravil za predpakirana in nepredpakirana živila. Pri predpakiranih živilih veliko odgovornost za skladnost z navedbo nazivne mase nosi pakirec, trgovec pa mora izvajati občasni nadzor ali pa preverjanje pri pakircu. V primeru nepredpakiranih živil, vključno z močno raznoliko ponudbo iz rinfuze, je odgovornost na trgovcu, ki mora skrbeti tudi za to, da so tehtnice ustrezno overjene ali uradno kalibrirane.
Odstopanja so dovoljena
Predpakirani izdelki morajo izpolnjevati zahteve pravilnika o količinah predpakiranih izdelkov. Če potrošnika zanima le, da nazivna (neto) količina česa ustreza navedenim označbam s ceno, pa v tem primeru ni tako in je zgodba nekoliko bolj zapletena. Poglejmo konkreten primer predpakiranega česna v nazivni (neto) količini enega kilograma.
Če potrošnik želi, da za svoj denar dobi navedeno količino izbranega česna, pa pravila dovoljujejo, da so v celotni zapakirani seriji (česnov) nekateri izdelki lahko lažji od njihove nazivne (neto) vrednost – vendar morajo biti zato drugi težji. V povprečju mora serija dosegati ali presegati nazivno vrednost, ki je označena na embalaži. To pomeni, da je serija predpakiranega česna količinsko ustrezna, če dejanska količina vseh (posameznih) izdelkov v seriji v povprečju dosega ali presega nazivno vrednost, ki je označena na embalaži, in če negativno odstopanje posameznega izdelka ostaja v dovoljenih mejah. Ali kot opozorijo na uradu za meroslovje: če v trgovini stehtamo enega ali majhno število izdelkov, morebiti ne dobimo realnega vpogleda v ustreznost celotne serije izdelkov.
Dovoljeno negativno odstopanje posameznega izdelka je odvisno od nazivne količine predpakiranih izdelkov. Pri nazivni količini enega kilograma znaša dovoljeno negativno odstopanje 15 gramov, kar pomeni, da je izdelek hiben, če je lažji od 985 gramov.
Do odstopanj v seriji lahko pride tudi pri izdelkih, ki spremenijo lastnosti s sušenjem, krčenjem in podobno. Zakon zahteva, da so mase ustrezne v skladiščnih prostorih na lokaciji pakiranja. »V prodajni verigi lahko zaradi skladiščno-prodajnih pogojev ter narave izdelka in embalaže prihaja do dodatnega spreminjanja dejanske mase zaradi sprejemanja ali oddajanja vlage,« še pojasnjujejo na uradu. Še zadnjič se vrnimo k primeru česna: praviloma je pakiran v embalažo, ki mu omogoča dihanje, kar v praksi pomeni, da se v bolj sušnih prodajnih prostorih lahko izsušuje oziroma »kalira«. S tem, kot nadaljujejo na uradu, prihaja do dodatnega odstopanja, ki z vidika meroslovne zakonodaje oziroma pravilnika o količinah predpakiranih izdelkov ni več regulirano.
Največ težav pri sendvičih, večjih kosih sadja, zelenjave in peciv
Urad za meroslovje izvaja redni nadzor nad količinsko ustreznostjo predpakiranih izdelkov pri pakircih že vrsto let. Kje odkrivajo največ nepravilnosti? Pri prvič oziroma malo nadzorovanih zavezancih in pri neživilskih izdelkih, ki se pakirajo po prostornini, odgovarjajo inšpektorji urada.
Če področje njihovega dela zožimo le na živilske izdelke, ki se pakirajo po masi, opažajo največ težav pri živilih, ki se pakirajo v večjih kosih (sendviči, večji kosi sadja in zelenjave, tudi pri pecivu). To je povezano s tem, da posameznih enot v izdelku – na primer jabolk – ni mogoče razrezati na manjše dele in tako zagotoviti količinsko ustreznost celotnega zavitka oziroma predpakiranega izdelka. Da tovrstni izdelki izpolnjujejo zakonske zahteve, so v povprečju predozirani oziroma je povprečje dejanske vsebine serije precej nad nazivno (neto) količino, da lahko zadostijo zahtevi po dovolj majhnem številu hibnih izdelkov.
Za lažje razumevanje še pojasnilo, da gre pri dejanski vsebini predpakiranega izdelka za količino, ki jo le-ta resnično vsebuje, medtem ko gre pri nazivni količini za količina izdelka, ki naj bi jo predpakirani izdelek vseboval.
Inšpektorji urada za meroslovje vsako leto prejmejo nekaj prijav potrošnikov zaradi domnevne količinske neustreznosti izdelkov. Kot zatrjujejo, se nanje vedno odzovejo, kontrolni pregled (po referenčni metodi pri pakircu) pa v večini primerov ne potrdi suma količinske neustreznosti. »To v glavnem pripisujemo temu, da potrošnik izmeri premajhno število izdelkov oziroma da njegov vzorec ni dovolj reprezentativen. Če izdelek izmeri oziroma tehta na domači tehtnici, pa je vir napake oziroma neustrezne meritve tudi merilni instrument. Merodajna je namreč le meritev z overjeno tehtnico ustrezne točnosti in natančnosti,« še dodajajo.
Ročnega pakiranja, ki omogoča količinsko kontrolo vsakega izdelka posebej, je danes, v času množične proizvodnje predpakiranih izdelkov, vse manj. Velika težava je plastična embalaža, saj le v Evropski uniji letno proizvedemo približno 15 milijonov ton plastične embalaže za živila, medtem ko se v povprečju reciklira 42 odstotkov te embalaže.
