Dr. Gordon Neufeld velja za enega največjih strokovnjakov na področju razvojne psihologije na svetu. Nedavno se je ponudila priložnost, da smo z njim spregovorili o nekaterih perečih problemih sodobnega starševstva, otroštva in navsezadnje družbe. Živimo pač v časih, ki do ljudi niso najbolj prijazni – vse manj je časa za tisto lepo, vse bolj so odnosi med starši in otroki skrhani. Mar potemtakem preseneča, da je tako veliko medvrstniškega nasilja in zbeganosti?
Dr. Neufeld na splošno velja za enega vodilnih strokovnjakov na področju razvojnega pristopa. Skozi čas in izkušnje je razvil celovit model, za katerega je značilen integriran razvojni pristop, temelječ na razvojni paradigmi in teoriji navezanosti. Zlasti slednja je pomembna in predstavlja temelj njegovega dela ter pristopa. Danes je sicer že upokojen, vendar še vedno predava po svetu; na obisku v Ljubljani, kamor ga je pripeljala Fundacija Novaka Đokovića, smo dobili priložnost za pogovor z njim.
O mnogih stvareh, povezanih z družino in otroki, je veliko razmišljal: »Denimo o tem, kako in zakaj se navežemo na otroke in kako je to povezano s stresom ter življenjem na splošno. Eno poglavitnih vprašanj pri tem je tudi, kako delujejo možgani. Kakorkoli, marsikaj smo dolgo časa jemali za samoumevno, vendar to še zdaleč ni res.«
Ohranjanje povezave
Spomnil je, da so že v starodavnih kulturah obstajali obredi in načini ohranjanja povezave med otroki in odraslimi. Slednji so bili vselej odgovorni zanje. »V današnjih kulturah in družbah to izginja, zato sem prepričan, da se morajo starši bolj zavedati pomena ohranjanja takšne povezave. Tudi takrat, na primer, če jo izgubimo – takrat se je pametno vprašati, kako naj jo obnovimo. Občutek varnosti pri otroku je namreč pomemben, tudi zato, da lahko uresniči svoj potencial, da postane resnično človeški in human. To zahteva skrb za stik in bližino. In šele ko so otroci povezani s starši oziroma odraslimi, to pomeni, da lahko možgani optimalno delujejo.«
Takšen nekoliko daljši uvod je koristen, če želimo razumeti njegov pristop. Skozi to povezanost med otroki in starši oziroma skrbniki se je po njegovem mnenju mogoče bolje soočiti z nekaterimi pojavi v sodobni družbi. Eden takih je prav gotovo nasilje med vrstniki, ki je ena najpogostejših tem marsikje po svetu, tudi pri nas in v Kanadi, od koder dr. Neufeld prihaja.
Nasilništvo ima različne oblike in se kaže tako med otroki kot med odraslimi, tako v virtualnem kot v resničnem svetu. Takšen odnos si je med drugim mogoče pojasniti z »alfa stanjem«, ko človek zaradi različnih okoliščin med drugim postavi sebe na prvo mesto in namesto da bi poskrbel za tiste, ki so pomoči potrebni, začne uveljavljati svojo moč. To pomeni, da je otrok v takšnem položaju v poziciji moči in izkorišča druge za lastno korist. »To pa je seveda nasprotje stanja, kakršno bi moralo biti. Namesto da bi za ranljive poskrbel, jih izkorišča. In to nasilništvo ni prisotno samo pri otrocih; lahko se pojavi pri učiteljih, duhovnikih, politikih – povsod.«
Rešitev? Gre za razmeroma kompleksno vprašanje, toda tudi o tem lahko razmišljamo z vidika povezanosti med otroki in starši. Izkoriščanje drugih ima namreč lahko svoje korenine tudi v družinskem odnosu. »Če imate v odnosu z otrokom težave z navezanostjo, se vrnite k osnovam – vzpostavite stik z očmi, nasmehi, prisotnostjo, začnite sodelovati z njim v takšnem duhu. To je univerzalna resnica, ki velja tudi pri odnosih z odraslimi,« je pojasnil sogovornik.
Če starši navezanost prekinejo, je še omenil, če torej ne ponujajo več varnega prostora za razvoj otrokove individualnosti, lahko tudi zato nastopi težava. Ali če starši nestrpno čakajo, da jih otroci ne bodo več potrebovali – tudi to je problem, ker to ni namen starševstva. »Če se starši v nekem trenutku ne morejo več poistovetiti z otrokovo potrebo, je dobro znova obnoviti povezavo in otroku pokazati, da smo skrbni. Omogočiti mu moramo, da se v navezanosti počuti varno, ker srce potrebuje čas, da se ponovno odpre in se znova naveže, da se vzpostavi skrb. Ko se to zgodi, boste opazili razliko – otrok bo začel skrbeti za svojega brata ali sestro, namesto da bi se norčeval iz njega. In podobno.«
Uživanje z otroki
Med pripravami na intervju smo naleteli na mnenje, da je dr. Neufeld med drugim izredno vešč pri tem, kako zapletena vprašanja pojasniti na enostavnejši in razumljivejši način. Pri čemer temelj njegovega pogleda lahko začutimo skozi naslednjo misel, ki jo je med pogovorom prav tako izrekel: »Največ, kar lahko starši storijo, je, da uživajo z otroki. Kot je dejal neki razvojni strokovnjak: človek bi moral biti naravnost nor na otroka in ga oboževati. Ljubezen in zaupanje v otrokov razvoj sta najpomembnejša.«
Mnogi starši v teh časih sicer težko najdejo najboljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem. Ko so otroci manjši, je nemara malce lažje, ko pa vstopijo v najstniška leta, imajo tudi oni svoje, zdaj drugačne potrebe. Kako naj torej starši ohranijo povezanost in tako nemara preprečijo, da otrok zapade v nasilništvo ali zaide na kakšne druge nezaželene življenjske poti? »Potreba po navezanosti je dolgotrajna. Ni tako, da bi preprosto prerasli to potrebo. Če vzamemo prispodobo rastline: navezanost je kot korenina, iz katere raste vse ostalo. Pomembno je, da starši vedo, da je to vedno prioriteta.«
Bolj ko lahko starši otroku ponujajo povezanost, bolj bo otrok, najsibo najstnik ali mladi odrasel, skrbel za tiste v njegovem življenju, ki potrebujejo njegovo skrb, še pravi sogovornik. »To je nenehni krog življenja in, če tako rečem, kaskadna skrb. Če ni ravnovesja, je vse veliko težje. To je naravni red stvari: če otrok čuti, da je poskrbljeno zanj, če čuti, da je ljubljen, če to lahko vzame za samoumevno, je tudi starševstvo lažje,« je pojasnil. »Starši se lahko potem posvetijo tudi drugim stvarem. Dandanes, ko vemo, kako delujejo možgani, ko vemo, kako deluje narava in kako lahko razvijemo ter sprostimo potencial našega otroka, imajo starši vzorec, kako sodelovati s to naravo in izkoristiti njeno moč. Tako marsikaj v življenju postane veliko lažje. In nasprotno: če plavaš proti temu, marsikaj postane težje.«
Povedano še nekoliko drugače: če otroci čutijo, da so starši v stiski ali pod pritiskom zaradi časa, ne bodo začutili njihove velikodušnosti; če ne čutijo velikodušnosti, takšnega odnosa ne bodo mogli vzeti za samoumevnega.
In kako odgovoriti na vprašanje, kdaj potemtakem pride čas, da otroke »izpustimo«? To je gotovo ena izmed reči, na katere starši včasih niso pripravljeni, nekateri so lahko navsezadnje tudi preveč navezani. »Pogosto o tem razmišljamo kot o situaciji ali – ali, vendar v resnici obstajata dva vidika, ki ju starš mora upoštevati. Prvi je ponujanje občutka, da otrok za nas ostaja prisoten in da ne dovolimo, da karkoli pretrga takšno povezanost, da smo vir njegovega občutenja pomembnosti, ljubezni in tako naprej. Drugi vidik je, da mu omogočimo postati tisto, kar je v njem samem – da postane svoje lastno bistvo.«
Ta dva vidika morata sobivati, je poudaril sogovornik. »Imam pet otrok in sedem vnukov. Moji odrasli otroci so v petdesetih letih. Še vedno čutim to generacijsko resnico, da bolj ko skrbim za svoje odrasle otroke, bolj oni skrbijo za svoje otroke. To je tista kaskadna skrb, o kateri sem govoril maloprej,« je zaključil.
