Na njej je z zlatimi črkami pisalo »Enfilade: življenje stanovanja«. Najpozneje po prvih desetih straneh sem uvidela, da bo knjižica izpolnila vsa moja pričakovanja: avtorju Milošu Koscu je uspel mojstrski preplet teorije in prakse. Prva prinaša kratek pregled zgodovine bivanja, od kočur, hiš, gradov in vladarskih palač do danes menda prevladujoče bivalne enote, imenovane stanovanje, ki pravzaprav obstaja šele pičlih nekaj sto let. In če je teoretski del ogrodje, je tisto, kar je avtor nanj pazljivo izobesil, najbolj okusen in vsaj zame, pisateljico ter kradljivko človeških usod, najsočnejši del knjige: Kosec pred bralčevimi očmi izriše očarljivo, ganljivo in mestoma dih jemajočo zgodbo svojih prednikov, neke vrste družinsko kroniko. Zgodbo o družini, ki sega na konec 19. stoletja, se pne čez razburkano dvajseto in po mnogih okljukih, čez brzice in plitvine naposled pripluje do mirnih vod osamosvojene Slovenije in v varni pristan kapitalizma. Mhm, seveda: takrat se je za večino stanovanj v Ljubljani divja vožnja šele začela ...