Pri zavzemanju, da ne rečem navdušenju za širšo, celo svetovno vojno, o čemer nas »razveseljujejo« zadnji čas novice medijev, pa gre za neumnost, ki jo težko razumem. Pravzaprav ne najdem bolj ustreznega in jasnega izraza. Še manj razumem nedavni, ne samo simbolni obisk slovenskega premierja Roberta Goloba pri še aktualnem ameriškem predsedniku Joeu Bidnu in očitno podporo tudi vojni »do končne zmage«.

Prav tako mi je popolnoma nerazumljivo zadnje vabilo moža predsednice Republike Slovenije Aleša Musarja in sprejem žene ukrajinskega predsednika Zelenskega Olene Zelenski v predsedniški palači. Od kdaj nas soprog predsednice Nataše Pirc Musar lahko predstavlja kot državljane Slovenije? Ali bo morda v prihodnje tako tudi s strani partnerice premierja? No, vsaj »malo« čudno. Da o nenavadnosti in turističnem obisku na nedavnem obisku predsednice Nataše Pirc Musar v Mongoliji in njenem tamkajšnjem slikanju z motorjem rajši ne govorim. Same »pomembne« zadeve.

Vse to »nenavadno,« lahkotno in narcisno osebnostno izvajanje oblastnih funkcij pravzaprav ne čudi. Še manj pa privlači. Namesto odgovornega izvajanja obveznosti imamo plehko in nesposobno vodenje ter predstavljanje državljanov, ki je enako tako v Ameriki, Evropi kot pri nas v Sloveniji.

Ob popolni nesposobnosti raznih svetovalcev za predvidevanje možnih posledic in morebitnega razvoja dogodkov pravzaprav ni več nobeno presenečenje, da je administracija odhajajočega, očitno betežnega ameriškega predsednika Joeja Bidna po »neuradnih informacijah,« kot poročajo mediji, Ukrajini dovolila uporabo ameriškega orožja dolgega dosega za napade na rusko ozemlje. In celotna Evropa to papagajevsko podpira. Namesto mirnega reševanja medsebojnih sporov je »rešitev« genocid kot v Gazi, ter destrukcija in uničenje – na račun ljudi seveda, ne na svoj oblasten račun. Pravzaprav je je samo še vprašanje časa, kdaj se bo komu od oblastnikov dokončno »utrgalo« in bi tako »rešil« svet. Začetni koraki so že »uspešni«.

Ob vsem, kar se dogaja, je bila »kubanska kriza« manjša nepomembna vojaška vaja. Sicer je vojaško igračkanje na mejah Amerike, Evrope ali Rusije (Ukrajina) ali Kitajske (Tajvan) resnično na robu pameti ljudi. Po pameti pa so številni odločevalci, njihovi zvesti spremljevalci ter tudi svetovalci podobni amebam.

Miloš Šonc, Grosuplje