Predsednici države Nataši Pirc Musar in predsedniku vlade Robertu Golobu bi priporočil, naj se večkrat prijateljsko pogovarjata. Včasih bi se o svojih odločitvah in usmeritvah vodenja države lahko posvetovala tudi z nekaterimi našimi strokovnjaki, ki niso politično izpostavljeni, vendar kljub temu podajajo dragocene in drugačne poglede na sedanja dogajanja. V tem časopisu pogosto piše dr. Jože P. Damijan, ki svoje poglede strokovno obravnava in jih podkrepi z analizami, ki veliko povedo. Ni sramotno, če ga pokličeta in se z njim pogovorita – morda bi lahko njegov nasvet prinesel kaj koristnega.
Tudi predsednik Milan Kučan vaju je pred volitvami podprl. Ima veliko političnega znanja in izkušenj, ki bi vama morda prišle prav. Premierju bi priporočil nekaj več političnega takta in umirjenih odločitev, saj je treba misliti tudi na večjo podporo, volitve se hitro bližajo. Do prepirov med predsednikom vlade in države prihaja v več državah, tudi pri naših sosedih. O takšnih razprtijah se grdo piše, kar nikomur ni v čast ali ponos.
Po naključju sem potem na Facebooku naletel na odziv dr. Vaska Simonitija na intervju predsednika Kučana. Namesto da bi tudi on umirjeno predstavil svoja stališča, je Kučana primerjal s fašistom in nacistom, če bi bil v obdobju okoli leta 1930. Njegov idol – domnevam, da ga je prav on k temu spodbudil – pa je nekoč vse niti vlekel v smeri absolutizma. Ironično je, da Simoniti očita nekomu, ki je bil eden najbolj zaslužnih za to, da imamo danes samostojno državo, da naj bi imel absolutistične težnje.
Žal pa te države res ne znamo dobro voditi. Večina ljudi se zgleduje po uspešnejših državah Evrope. Naš BDP, inflacija in zaposlenost so na ravni ali nad povprečjem Evrope. Te države imajo stoletne tradicije vodenja, s čimer so si nabrale bogate politične in gospodarske izkušnje. Mi smo majhni in ravno zato se moramo toliko bolj poenotiti, odkrito pogovarjati in si nesebično pomagati. Morda se v tem skriva del recepta, kako biti dostojnejši in uspešnejši.
Problem varstva za osebe, ki še lahko skrbijo zase, vendar ne morejo več samostojno živeti v lastnem stanovanju, je pomemben. Ena od lepih oblik varstva takšnih oseb je skupnostno varstvo. Avtor članka v svojem zapisu omenja prve primere takšnih praks, kot je dom v Dutovljah v občini Sežana. To skupnost poznam že od začetka. Kolikor mi je znano, v posameznih stanovanjskih hišah tam živi tudi deset ali več stanovalcev. Za te ljudi je to zagotovo dobra rešitev.
Ivan Čeligoj, Pivka
