Zapisan izraz v naslovu ni moja pogruntavščina, ampak je tako v naslovu svojega članka zapisal uveljavljeni novinar. »Opazovalcu se obrača želodec. Na bruhanje ga sili spremljanje obiska Roberta Goloba v Mariboru.« Tako piše v nadaljevanju članka.
Moj namen ni razpravljati o uresničevanju projekta onkologije v Mariboru in ne o težavah stanovalcev, kakor ne o izrazu v naslovu članka v uglednem dnevniku, pač pa se mi postavlja vprašanje o informiranju javnosti, čeprav so tudi omenjene težave pomembne, saj prizadenejo številne onkološke bolnike in tudi stanovalce na omenjenem naslovu. Čudijo pa me dvojna merila, ki jih resnici na ljubo uporabljajo številni novinarji, ko poročajo o delu vlade. Nisem namreč še prebral članka o delu vlade, kjer na koncu poročevalec ne bi zaključil še z kakšnim svojim dodatkom, kot denimo »pa vendar …«, in nadaljeval s svojim pogledom ali pogledom koga drugega.
Ob vsem tem se mi postavlja vprašanje, kako to, da ne gre nikomur na bruhanje, da razen raznih prizidkov nismo po osamosvojitvi izgradili nobene bolnišnice. Nikomur se ne postavlja vprašanje, da se dolge kolone za izbiro osebnega zdravnika oblikujejo čez noč in to le v občinah, kjer so župani predstavniki strank, ki so v opoziciji sedanji vladi. Nikomur ne gre na bruhanje, ko posluša razne ponujene oblike »rešitev« zasebnih ustanov, ki hranijo ali so hranile matične celice iz popkovne krvi in tkiva popkovnice, vključno z izsiljevanjem staršev, ki so to storitev enkrat že plačali. Nikomur ne gre na bruhanje, ko za najbolj glasne župane poplavljenih občin v minulem letu preiskovalni organi ugotavljajo kršitve, ki so podobne vojnemu dobičkarstvu. Nikomur, ko številni direktorji velikih in tudi uspešnih podjetij že po dveh dneh krize trkajo na vrata vlade in prosijo za državno pomoč, medtem ko v primeru velikih dobičkov ne pomislijo, razen redkih izjem, kako bi sami pomagali svoji državi. Nikomur ne gre na bruhanje ob poslušanju analiz in katastrofičnih napovedi predstavnikov ali predstavnic gospodarske zbornice, kako bo razpadla celotna prehrambna in tudi »druge verige«, če trgovci ne bodo dobili državnih olajšav. Nikomur zaradi nerazmejitve med javnim in privatnim zdravstvom, pa skrajšanja umetno narejenih čakalnih vrst. Nikomur ne gre na bruhanje ob prodaji celotne prehrambne industrije, prodaji naravnih virov in celo zemlje, nikomur, ko je ena od političnih strank vzpostavljala vzporedno civilno družbo z lastnimi veteranskimi organizacijami, novinarskimi združenji, zdravniškim sindikatom in drugimi vzporednimi civilno družbenimi gibanji in danes ugrablja s pomočjo Cerkve tudi slovensko kmetijstvo.
Pa bodi dovolj, kajti če bi nadaljeval še z dosežki na področju korupcije ter razprodaji družbenega premoženja, bi zmanjkalo prostora v medijih.
Jožko Člekovič, veteran vojne za Slovenijo, Ljubljana
