A naj se vrnem k ge. Rosviti: tako obupane, domala naveličane, je pri tovrstnih pogovorih doslej še nisem videl, čeprav naj bi šlo za prvaka opozicije, ki sta bližja njenemu razmišljanju. Tako votlo, tako prazno, tako bedno predvidljivo so zvenele njune misli. Kanček namrščenega pogleda, spačenega obraza, nekaj sarkastičnih pripomb, ena sama zaskrbljenost nad propadanjem vsega in vsakogar, eno samo opozarjanje, da naj se, za božjo voljo, zavedamo, da oni v tej zmedi niti slučajno ne sodelujejo, da naj opozicija kar sanja še en mandat, o katerem nenehno razpreda. Skratka: sam sem prepričan, da nas bo opozicija večino prav s tako popadljivostjo, lažmi, praznim in duhamornim pleteničenjem prepričala, da se bomo odvrnili od nje in jo prepustili, da se grize v lastni rep. Seveda je legitimno in demokratično, da bo nekaj deset tisoč volivk in volivcev še vedno čustvovalo drugače. Vemo tudi, komu je v interesu, da bi tudi enaindvajseto stoletje prekrili s plaščem srednjeveškega duha. Morda bodo na kratki rok celo uspevali, a prihodnost jih zagotovo ne bo častila.
Skrb vzbujajoče pri vsem tem je morda le to, da se s tem ustvarjanjem zmede obilno mastijo razni sprenevedavi odrešitelji, ki se v tovrstnih anketah uvrščajo celo v sam vrh priljubljenosti, čeprav še sami ne vedo dobro, s čim so si to sploh zaslužili. Dobro, pogumno so vtikali turistom obvestila pod hotelska vrata ter s tem skrbeli, da si ti ja ne bi domišljali, da bivajo v demokratični deželi, bili so kar uspešni župani, čeprav asfaltiranje pločnika in kolesarske steze ter postavljanje ulične razsvetljave morda le niso dosežki, ki bi jamčili uspešno ukvarjanje z državniškimi nalogami. Preveč takih zmot smo, v nenehnem strahu pred resnično zahojenim, že doživeli. Rad bi verjel, da se anketiranci pri takem izbiranju zgolj šalijo, bojim pa se, da temu ni tako.
Ob gledanju pogovora s prvakoma opozicije se mi je v spomin prikradla neka zaprašena šala. V zatemnjenem baru sta, vsak za svojo mizo, sedela fantič in prikupna deklica. Slednji je pogledoval proti njej in zbiral pogum, da bi jo ogovoril. Naročil si je dva viskija, enega je spil, drugega zlil v žep suknjiča. To je nekajkrat ponovil, dokler se le ni opogumil, stopil do mladenke in jo pobaral, če bi želela večer preživeti z njim. Kaj si le domišljate, gospod, ga je ogorčeno oštela, čakam svojega partnerja. Veste kaj, se je užaljeno odzval mladenič, pojdite se solit, iz žepa suknjiča pa je pokukal mišek in odločno pristavil, pa vaš maček tudi! Prav na tega miška me vsakič spominja bradato možati udeleženec tega pogovora. Včasih stvari le ne kaže dojemati preveč resno. Saj res, je premier že odstopil?
Josip Meden, Ljubljana
