Slišali bi naj tudi o njihovi enakopravnosti, pomenu večjezičnosti, vzgoji za strpnost, itd. A evropska jezikovna resničnost se je že spremenila v nesporno nadvlado angleščine, kar postavlja na laž skoraj vse ostale trditve in vrednote.
Slovenija pa je z novim šolskim letom storila še korak naprej. Uzakonila je obvezni (prisilni) pouk angleščine za vse otroke od prvega razreda dalje za vseh devet let. Za slovenske otroke torej velja, da sta v Sloveniji dva enakovredna uradna jezika, in sicer slovenščina ter angleščina.
Politiki so to usmeritev oblikovali takoj po osamosvojitvi in ocenili, da je sedaj pravi trenutek za njeno uresničitev. Pred odločitvijo ni bila predstavljena nobena analiza sedanjih geopolitičnih, kulturnih, zgodovinskih in komunikacijskih razmer. Pa vendar imamo danes na področju komuniciranja sodobne ročne govorne prevajalnike, ki zadostujejo za neposredno sporazumevanje (trenutno v 36 jezikih, tudi slovenščini). Obvezno devetletno učenje angleščine v vzgojno izobraževalnem sistemu torej ni potrebno za izobraževanje, namenjeno pa bo vzgoji za angloameriške družbene vrednote in podaritev otrok v te države? In mimogrede: ta odločitev je podobna kot tista o usmerjenem izobraževanju, ko smo ukinili vrsto odličnih strokovnih šol, danes pa uvažamo tuje delavce. Za takratno odločitev in posledice ni odgovarjal nihče, pa tudi za tokratno najbrž ne bo nihče. Tokrat je sicer bil poslan tudi drugačen predlog, ki bi zagotavljal zaščito slovenščine, uvedbo mednarodnega jezika kot uvodnega tujega jezika in šele nato druge tuje jezike, vendar predlog ni bil ne upoštevan in še manj obravnavan.
A obvezni (prisilni) pouk tujega nacionalnega jezika angleščine, istočasno s slovenščino (materinščino), bo imel neizogibne posledice. Že znano zgodovinsko pravilo »nobenega privilegija kateremukoli narodu, kateremukoli jeziku«, pove dovolj. Posledice bodo na političnem, vojaškem, ekonomskem, kulturnem, šolskem, komunikacijskem, psihološkem in še katerem področju. Predvsem pa bodo vrednote, pomembne tako za posameznika kot državo, kot so identiteta,neodvisnost, samostojnost, dokončno izginile. Angleščina bo sedaj pri nas imela za svojo nadvlado tudi formalno potrditev, ki bo zapisana tudi v Nacionalnem programu jezikovne politike ter v Nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja. Slovenščina odslej ni zgolj ogrožena, pač pa je obsojena.
Pa bodimo pošteni in povejmo, da vsako leto izgine 30–40 jezikov izmed okrog 7000, in zakaj bi bila slovenščina izjema? Ker je tokratna odločitev minila brez večjih odzivov, lahko samo upamo, da so bo še pravočasno zbrala skupina narodno zavednih razumnikov in se začela boriti za slovenščino. Okoli leta 1850 se je to zgodilo v avstoogrskem cesarstvu proti nadvladi nemščine, tokrat pa bo to v angloameriškem cesarstvu proti nadvladi angleščine.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
