Vlada zdaj resnično predlaga spremembo obdavčitve premoženja. Ta naj bi nadomestila obstoječi davek od premoženja, ki ga danes na podlagi zakona o davkih občanov plačujejo fizične osebe, lastniki stavb ali delov stavb (tudi poslovnih), stanovanj in garaž. Trenutno morajo davek plačevati lastniki stanovanj, v katerih ne bivajo sami ali njihovi otroci, ali pa je njihova stanovanjska nepremičnina večja od 160 m². V takem primeru se davek plača le za presežek kvadrature. Davčne stopnje so progresivne glede na vrednost nepremičnine in se za stanovanja gibljejo med 0,1 in 1 %, za počitniške nepremičnine od 0,2 do 1,50 % in za poslovne prostore od 0,15 do 1,25 %. Osnova za davek ni tržna vrednost, ampak neka administrativna vrednost, ki je bistveno nižja od tržne. Enkrat letno jo določi Finančna uprava na podlagi podatkov o površini oziroma številu točk, ki pripadajo nepremičnini, in vrednosti kvadratnega metra oz. točke, ki jo vsako leto za svoje območje določijo posamezne občine. Kljub navedenim davčnim stopnjam so zneski davka relativno nizki glede na naša dohodkovna razmerja. Za počitniška stanovanja se davek lahko giblje od nekaj deset do nekaj sto evrov na leto, za ostala stanovanja je sorazmerno nižji. Tudi za poslovne prostore davek ne predstavlja nesorazmernega bremena, posebej za tiste, ki jih lastnik dejansko uporablja za svojo dejavnost, saj so ti davka oproščeni. Vse te nepremičnine pa morajo poleg davka od premoženja plačevati tudi NUSZ.

Obstoječa dajatev je že danes namenjena višji fiskalni obremenitvi nepremičnin, ki fizičnim osebam predstavljajo presežno premoženje, torej njihovo bogastvo v obliki grajenih nepremičnin. Davek se plačuje poleg NUSZ. Prihodek od davka, ki pripada občinam, je sicer skromen davčni vir, le okoli 10 milijonov evrov na leto. Razlog za to so tudi pomanjkljive evidence, ki so osnova za odmero. Po zakonu bi moral vsak nov lastnik nepremičnine – fizična oseba – pridobitev nepremičnine napovedati Finančni upravi in ob napovedi izpolniti vprašalnik o značilnostih pridobljene nepremičnine. V preteklosti tega prijavljanja niso ustrezno nadzorovali, zato so evidence na Finančni upravi precej luknjičaste. V zadnjih letih se je nadzor okrepil, Finančna uprava pa lastnike nepremičnin, ki jih nima v evidencah, poziva, da jih prijavijo.

Zdaj vlada predlaga spremembo te obdavčitve. Predmet obdavčitve od vseh stavb in delov stavb skrči zgolj na stanovanja in predlaga, da se v obdavčitev zajamejo vsa stanovanja, razen tistih, v katerih biva lastnik sam. Črta torej oprostitev za stanovanja, v katerih bivajo potomci lastnika. Obenem v obdavčitev dodaja stavbna zemljišča, ki doslej niso bila predmet tega davka, in med zavezance za davek dodaja tudi pravne osebe, ki imajo v lasti tovrstne nepremičnine.

Če odmislimo, da se s predlogom še vedno za davčne namene kot premoženje razumejo zgolj (nekatere) nepremičnine, je vsekakor korak v pravo smer to, da se kot davčna osnova upošteva posplošena (tržna) vrednost nepremičnin, kar povečuje pravičnost obdavčitve. Vendar pa je problematična davčna stopnja, ki je postavljena na raven 1,45 %, saj davčno obveznost spremeni v nesorazmerno in potencialno celo ustavno sporno breme. S predlagano rešitvijo bi se zneski davka, kot se plačujejo sedaj, podeseterili in za večino lastnikov z običajnimi dohodki (ki predstavljajo glavnino lastnikov stanovanj, ki bi jih davek zadeval) pomenili veliko breme. Davek bi jim lahko pobral celo nekaj mesečnih plač ali pokojnin, kar je zelo problematično. Še posebej to velja za nepremičnine, ki jih ni mogoče oddajati ali jih želijo lastniki prihraniti za lastno rabo, kot na primer stanovanja na podeželju, stanovanja, v katerih bivajo sorodniki lastnikov, počitniška stanovanja ipd. Takšne lastnike bi davek prisilil v prodajo. Tudi lastnikom, ki stanovanja že oddajajo ali bi jih zaradi davka začeli oddajati, bi davek pobral nesorazmeren del dohodka, kar je ustavno sporno.

Ni jasno, zakaj se vlada ni lotila posodobitve davka od premoženja na način, da bi upoštevala ustavna in davčna načela sorazmernosti in enakosti ter z zmernimi, morda še vedno progresivnimi davčnimi stopnjami dosegla, da bi več davka dejansko plačevali lastniki z bistveno bolj vrednimi nepremičninami. Z vidika obdavčitve nepremičnin bi bilo seveda še bolj pravično končno posodobiti NUSZ in uveljaviti davek na vse nepremičnine glede na njihovo vrednost.

Vendar se spreminja le sedanji davek od premoženja, predlagana nova rešitev pa je skrajno nepravična. Prizadela bi predvsem običajne državljane, in to le tiste, ki imajo nepremičnine v Sloveniji. Ne bi pa prizadela resnično bogatih, saj imajo ti večino premoženja v drugih oblikah in so seveda tudi spretni pri njegovem prikrivanju. Rešitev je problematična tudi glede namena uporabe davčnih prihodkov za razbremenitev plač. Očitno je to dolžnost le enega dela prebivalstva in gospodarstva? Vlada bi zato, če misli resno z obdavčitvijo bogastva, morala v obdavčitev premoženja zajeti vse oblike bogastva svojih državljanov, ne glede na to, kje se to nahaja. To pa je, kot je pojasnjeval tudi finančni minister, zelo zahtevna naloga. Prav zato je rešitev celovite obdavčitve premoženja v svetu težko najti. Države bi se morale truditi, da se pravičnost obdavčitve odrazi predvsem na ravni obdavčevanja dohodkov. Vendar pa tudi na tem področju, glede na zadnje davčne spremembe in nove napovedi za razbremenitev dohodkov, Slovenija vse bolj izgublja smer.

Neva Žibrik, Ljubljana