Pa počistimo najprej pred svojim pragom, torej v Sloveniji. Slovenija je po več kot tridesetih letih državnosti šolski primer zamujenih priložnosti. Glede na začetne odlične pogoje pred tridesetimi leti so jo naši politiki oziroma politične stranke materialno in moralno grozljivo osiromašili. Večina naših politikov se je skozi ta desetletja dokazala kot nesposobna in nedorasla za vodenje države. Tudi na področju jezikovne politike je naša država, tako na notranjem kot na mednarodnem področju, primer zmedenosti in uvajanja kolonializma. Zadnji primer obveznega pouka angleščine v prvih razredih osnovnih šol – istočasno z materinščino (!) – je strašljiv primer kolonializma in ogrožanja državnosti.
Kaj pa naša Evropska unija? Na področju jezikovne politike je polna besed o enakopravnosti, večjezičnosti, večkulturnosti in podobno, v praksi pa brez pridržkov uveljavlja angloameriško kulturno jezikovno nadvlado. Tako se Evropska unija vse bolj utaplja v blokovsko politiko in hlapčevanje kapitalističnim izkoriščevalskim pravilom. S svojo »voljno politiko« – kar še posebej velja tudi za Slovenijo – Evropska unija izgublja temeljne vrednote in smisel obstoja.
In kaj lahko rečemo glede OZN? Izsiljena delitev jezikov na uradne (šest), delovne in vse ostale je znana krivica, ki traja že od ustanovitve. Na letošnji generalni skupščini je bil sprejet dokument, imenovan pakt za prihodnost. Ta dokument daje še nekaj upanja in priložnosti tudi za drugačno jezikovno politiko. Eden izmed osnovnih pogojev za njegovo uresničitev pa je vključitev mladih in povezovanje civilne družbe. Sedaj je že jasno, da to povezovanje in sodelovanje zahteva enakopravno sporazumevanje, ne pa (do)sedanjo diskriminacijo. To pomeni, da moramo spremeniti sedanje bojišče velikih držav za kulturno jezikovno nadvlado (trenutno angleščine) v prostor enakopravnega sporazumevanja s skupnim mednarodnim jezikom. Temu navideznemu idealizmu stoji nasproti realizem s tri tisoč milijardami dolarjev letnih izdatkov za oboroževanje in prst na rdečem gumbu za izstrelitev štirinajst tisoč balističnih raket z atomskimi bombami.
Za zaključek si poglejmo še zanimiv primer jezikovne politike. Na letošnji generalni skupščini je govoril tudi naš predsednik vlade. Vendar kot predstavnik države Slovenije ni govoril v slovenščini (uradnem jeziku naše države), še manj v mednarodnem jeziku, pač pa v angleščini. Za prisotne je bil torej eden izmed mnogih angleških govorcev iz neke majhne Slovaške, Slavonije, Slovanije? Predstavniki velikih držav so seveda govorili v svojem državnem jeziku. Ali naši predstavniki države (ni namreč naš edini državnik, ki ne uporablja slovenščine) nimajo prevajalcev, se sramujejo slovenščine, tako kažejo svojo voljnost? In predsednik vlade Slovenije je v angleščini odločno pozval Netanjahuja, naj preneha z vojno. Kaj pa če bi naš govorec naredil korak naprej, v smislu drugačne jezikovne politike, in rekel: Mer Nitnihu, atzur et hamlachama! Ta poziv v hebrejščini bi Netanjahu, in kar je še pomembneje, mnogi Izraelci, gotovo bolje razumel!
Naš predsednik vlade in OZN bi s to potezo dokazala, da jemljejo pakt za prihodnost resno in podpirajo možnost sprememb jezikovne politike. Mladim pa bi tako z vzorom pokazali, da je možna drugačna pot na področju jezikovne demokracije. Pregovor sicer pravi, da priložnost zamujena ne vrne se nobena, in v tem primeru to velja za politike. Ostaja pa upanje, da bodo mladi bolje razumeli pomen enakopravnega sporazumevanja za jezikovno demokracijo in za sobivanje v miru.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
