Za Janšo kot izkušenega politika velja, da ničesar ne prepusti naključju, saj vedno pravočasno poskrbi, da na obzorju zalesketa nekaj novega. Če kdo, potem resnično samo on obvlada strategijo preživetja na političnem parketu. Lahko greši kadarkoli in kjerkoli, pa bo grehe vedno sprejemal kot naravni boj za obstanek. Ker pa na parlamentarnih volitvah nikakor ne more doseči zmagovalnega užitka, se je zdaj domislil omenjenega šova. Treba je priznati, da je njegova podeljena stranska vloga Logarju zadetek v polno. Zakaj? Preprosto zato, ker ve, da je za Logarja bolje, predvsem pa udobneje, da se v šovu zgolj dosledno drži že davno napisanega scenarija. Navkljub temu, da skupaj nastopata, smo lahko prepričani, da bo njuno navidezno ločeno obdobje potekalo dokaj mirno, vse do ponovne združitve v boju za zmago in oblast. Obenem pa bo med njima vladalo nekakšno prijetno ravnovesje, ki ga bosta morala za javnost sem ter tja začiniti s poprom ostrejšega okusa.

Če kdo verjame, da se končuje njuna skupna preteklost, in da se bo Logarjeva samostojna pot končala v peklu, se zelo moti. Kljub zgodovinskemu dejstvu, da so plemenski poglavarji bili pripravljeni žrtvovati vse, da bi še enkrat okusili moč vladanja, pa Janša pekla Logarju ne privošči, saj ga konec koncev potrebuje. Edina preglavica, ki glavnega režiserja šova Janeza Janšo muči in ostaja, je, kako izpiliti disciplinirano izvajanje po scenariju, da bo končna izvedba svetlikajoče zasijala, kot se sicer za zvezdi tega političnega šova tudi spodobi.

Tatjana Lanjšček, Ljubljana